UVODNIK
Človek je bitje govorice in pisave. Obe entiteti ga bistveno opredeljujeta. Seveda je tu pomembna še zveza med mislijo in jezikom. Odvisnost enega od drugega je več kot očitna. Celo tisti, za katerega rečemo, da nič ne misli, ko govori, seveda misli, samo da, manj intenzivno. Za literata pa je pomembno predvsem to, da ko misli, tisto tudi dobro zapiše. Če sta mišljenje in bit isto, potem je mišljenje vselej mišljenje biti. In bistvo biti pisatelja ali pesnika je beseda, ki mora v literarnem delu govoriti estetsko. Gledano skozi to prizmo je pomembna tudi estetska percepcija bralca. Tu je iskati sled, ki mora zapolniti smisel knjižnega dela. Estetsko in tudi etično vrzel vedno zapolni pisatelj, če je seveda dober, če zna pravilno oblikovati literarno delo. Ker je vsak literarni ustvarjalec bitje intencionalnosti, je njegova osnovna namera napisati dobro knjigo. Ustvarjalno mora torej biti naravnan v to smer. To je z mislijo, z mišljenim in s povezavo obojega. Brentano pravi tistemu, kar je mišljeno, intencionalni objekt. Literatova misel je tako naravnana na mišljeno, to pa je vse tisto, o čemer naj bi pisal.
O čem piše literat? O vsem, od pošvedranega čevlja, do najbolj oddaljene zvezde na nebu. Ker o tem zgolj piše, moremo govoriti o tem, da skozi pisavo išče sled do tistega, kar želi opisati. Sled je tako vselej že prisotna. Stvar sama je tako rekoč nedosegljiva, saj se vselej izmika, preostanejo pa le sledi. Če so te dobre, potem bralec iz njih razpozna pisateljevo namero in željo. Potem zapolni svoj manko, to je tisto praznino, zaradi česar sploh bere.
Spoznavanje sveta je zagonetna stvar. Človek to počne pravzaprav odkar biva. Pri tem ga bistveno opredeljujejo znanost, religija, filozofija in umetnost. Znotraj tega moremo govoriti o človeški predstavi načina življenja. Literatura se seveda giblje znotraj umetnosti. Tu se kaže refleksija literarne umetnine. To je eden od delov, v katerem se človek predstavlja samemu sebi. Tu se sproščajo neizmerne fantazije, ki pa jih mora vendarle obvladovati tudi prava mera oblikovnosti. Tvorbe produktivne fantazije so kipi, slike, pesmi itd. Drevo z zelenimi vejami v naravi je nekaj drugega kot v pesniški domišljiji. Tu se prepletata zunanji objektivni in notranji subjektivni človeški svet. Človek je bitje, ki lahko govori, razmišlja in piše o stvareh, ki jih nima pred očmi. Filozof Tine Hribar piše v knjigi Fenomenologija I o pisateljih, ki pišejo tudi o stvareh, o katerih neposredno ne vedo nič: si jih niso še nikoli predočili in jih uzrli. To potem preprosto razloži z ljubeznijo. Piše, da imamo to besedo pogosto na ustih, tudi tedaj, ko govorimo na primer o filozofiji kot ljubezni do vedenja. Vsakdo lahko govori o ljubezni. Obenem pa zelo dobro vemo, da o tem, kaj je ljubezen, ne vemo veliko. Vsaj do tedaj, dokler je ne doživimo. Šele doživljena ljubezen je zares ljubezen. Slovenska literatura je polna hrepenenja po ljubezni, toda hrepenenje pač še ni ljubezen sama. Seveda je to za samo literarno delo kot tako dobro, kajti, če bi bila ljubezen že prisotna, potem to ne bi bilo več literarno delo, temveč ljubezen sama. Pisatelj pač teži za tem, da bi jo dosegel in o tem tudi piše. Nekdo bolje drugi slabše.
Da bi lahko predstavili nekaj naslednjih strani, moramo preiti iz mišljenjskega sveta v svet življenja literata, v miljeju, kjer deluje Celjsko literarno društvo. Za Celjane so na literarnem področju značilni podobni mejniki kot za večino Slovencev in večino literarnih del. Vsekakor je zagotovo eden pomembnejših ustanovitev čitalnice leta 1862. Od takrat do danes je delovanje na literarnem področju potekalo kontinuirano, z večjimi ali manjšimi zastoji. Morda je bil najbolj žalosten trenutek sredi 80-ih let ukinitev literarne revije Obrazi. Tovrstni ustvarjalci seveda, ne glede na to dejstvo, še vedno ustvarjajo, je pa res, da so vrsto let delovali brez svojega društva. Prav to je bilo na novo ustanovljeno v letu 2001.
Člani Celjskega literarnega društva smo v programu zapisali, da želimo z delovanjem prispevati k vzpodbujanju dela posameznika kot tudi skupnega literarnega ustvarjanja lirike, proze, esejistike, humanističnih razprav ipd.
Na rednih mesečnih sestankih se predstavljamo s svojimi deli, o njihovi ustvarjalnosti pa se potem polemično tudi pogovarjamo. Med temeljne značilnosti dela sodijo organizacija literarnih programov, srečanja z drugimi tovrstnimi društvi, pripravljanje literarnih programov v okviru različnih mestnih prireditev, udeležba na raznih literarnih delavnicah, priprava literarnih delavnic, sodelovanje na knjižnih sejmih, sodelovanje na raznih literarnih razpisih, organizacija strokovne pomoči članom, priprava srečanj z znanimi slovenskimi literati in kulturnimi ustvarjalci nasploh. Do sedaj smo gostili Toneta Pavčka in Manco Košir, v sodelovanju z Osrednjo knjižnico pa tudi Bino Štampe Žmavc, Kajetana Koviča in Andreja Blatnika. Pogovore sta večinoma vodila Marijan Pušavec ali Zoran Pevec, vendar so vedno zelo dejavni tako rekoč vsi člani društva. Društvo smo predstavili v Vodnikovi domačiji v Ljubljani, posamezni člani pa so predstavljali društvo na različnih prireditvah v Domžalah, v Plesnem forumu v Celju, na dnevih poezije v KUD France Prešeren v Ljubljani, na radiu Štajerski val ipd. Kar nekaj članov je v tem času izdalo svoje knjige ali pa so posamezna gledališča celo igrala njihove igre. Izdajamo literarno glasilo Vsesledje ter imamo svojo spletno stran, ki jo ureja tajnik društva Karl Petrič.
Ena od bistvenih prioritet v prihodnosti je priprava literarne revije.
Kljub temu da v Celju že kar nekaj časa ni bilo literarnega društva, pa sedanje, komaj ustanovljeno, že deluje tako kot se za tretje največje mesto v Sloveniji spodobi. V društvo so včlanjeni tako mlajši kot tudi starejši člani, nekaj pa jih je tudi že kar znanih v širšem slovenskem prostoru.
Društvo bo vsekakor delovalo v želji, da njeni člani dosežejo čim boljšo kakovostno literarno raven. Če obstaja teorija o možnosti postati dober bralec, si upamo nadejati, da obstaja tudi teorija o tem, kako postati dober pisec. Upajmo, da se kakšen takšen porodi tudi iz Celjskega literarnega društva.
V zborniku, ki je pred vami, je predstavljena večinoma poezija; žal samo ta, predvsem zaradi omejenosti prostora, ki je posledica obsega finančnih sredstev. Kljub temu smo poskušali v tej drobni knjižici zajeti tisto, kar v tem trenutku knjižnega premoremo. To pa seveda ne pomeni, da svojega dela ne bomo poizkušali izboljšati tako kvalitativno kot tudi kvantitativno.
Iz previdnosti v tem trenutku seveda ne moremo govoriti o vrhunskih literarnih stvaritvah, moremo pa razmišljati o poti k dobri literaturi. In tudi na tistih mestih, kjer so tukaj predstavljeni književni utrinki zastavljeni nekoliko manj ambiciozno, in kjer je opaziti bolj slovstveno folkloristiko kot zaresne literarne poizkuse, je moč govoriti o sicer preprosti pa vendar zares doživeti življenjski naravnanosti, zapisani na literarni način, ki je vendarle vreden bralčeve pozornosti.
Kot bi dejal Fernando Pessoa – svoje stanovanje smo opremili z določenim, čeprav morda ponekod le približnim razkošjem. Sedaj vas lahko povabimo na obisk in želimo si, da bi se v njem počutili čim bolj prijetno.
Predsednik Celjskega literarnega društva
Zoran Pevec
Mateja Ajdnik Korošec je bila rojena leta 1969 v Slovenj Gradcu; med 1971-1981 je živela v Nemčiji, diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, smer nemščina in francoščina, izdala dve pesniški zbirki: 1993 “Zate bi pesem postala” in 1996 “Pęle-męle” (Križem kražem), obe v samozaložbi. Dolga leta je amaterska gledališka igralka v KUD Zarja Trnovlje. Poučuje in prevaja.
Oblaki, povejte, kam vodi vas pot.
Vzemite s seboj me, s seboj.
Oblecite v nežno belino me vso.
Nesite s seboj me, s seboj.
Mi krila razprite in dvignite me.
Naj plovem še jaz kakor vi.
In strah mi vzemite, mi dajte moči.
Naj plovem še jaz kakor vi.
V vaše se belo zdaj morje podam.
Ne čutim, da sem kdaj bila
tam spodaj in da sem imela telo,
ki zemlja ga čuva zvesto.
Oblaki, povejte kam vodi vas pot.
Naj plovem še jaz kakor vi.
V vaše se morje zdaj belo podam.
Nesite s seboj me, s seboj.
V sobi trije bogovi:
teve, računalnik, stolp.
stolp molimo zjutraj,
računalnik opoldne,
teve zvečer.
Aleluja, aleluja!
Ck.
Zmanjkalo je elektrike.
Zjutraj.
Ck.
Zmanjkalo je elektrike.
Opoldne.
Ck.
Zmanjkalo je elektrike.
Zvečer.
Ck.
Zmanjkalo je štofa za pogovor.
Bogovi vzvišeno čepijo na
svojih piedestalih.
Obseva jih svetniški sij.
Aleluja, aleluja!
Za šankom visijo le mački ta glavni
in mešajo zrak.
Grebenčki na hrbtu lahno valovijo,
ko vidijo mačko,
pa padejo vznak.
Ta levi ma mobi, ta desni cigaro,
med njima en džek,
ki glavni je dealer za mačje rajone.
Sam vleče le travo,
prodaja pa crack.
Za šank zdaj primaje mačak se debeli,
sto kil je težak.
Ob sebi ima bejbo s postavo ko bambi.
Ta lev jo zagleda,
postane mehak.
Ta desni z užitkom cigaro vdihuje,
fulkul je le džek.
Očitno je dober prijatelj družine.
Pogleda ta starga
in stisne mu crack.
Se bejba nasmehne z nasmehom ko puter.
Zdaj vse je okej.
Na petah morilskih labod se obrne
s crackom v torbi
in life gre naprej.
Anjuša Sartrova Belehar je rojena 18.8.1986 v Celju – pravi, da jo to mesto omejuje. Trenutno je v 1. letniku 1. Gimnazije v Celju (klasično-umetniški oddelek) ter v 2. letniku trobente v GŠ Celje, kjer je končala tudi osnovno stopnjo klavirja. Zanima jo študij rusistike in filozofije. Skoraj več kot šola ji pomenijo umetnost, filozofija in Rusija.
Filozofija je pomemben del njenega življenja, saj je vpletena v njeno delo, še posebno v prozo, ki je sestavljena po vzorcu nihilističnega solipsizma.
Po končanem šolanju želi spoznati Rusijo, na to se pripravlja z učenjem ruščine, s poglabljanjem v rusko zgodovino in konverzacijo z ruskimi prijatelji.
Zaenkrat piše dolgo prozo, poezijo v prozi in nekaj malega dramatike, vendar niti od dramatike niti od poezije v prozi nič kaj velikega ne pričakuje. Kasneje se bo verjetno posvetila samo prozi … Njen največji ideal (greh, kot pravi sama) je zagotovo Jean-Paul Sartre, ki ji je duhovni ideal in muza.
Prvi vpliv na njeno poezijo v prozi je imel Federico García Lorca, zdaj pa ji je poleg njega všeč tudi Aleš Debeljak.
Do sedaj je prejela dve nagradi na Roševih dnevih (oboje za prozo), več kot nagrade pa ji pomeni druženje z umetniki iz različnih področij…
V prihodnosti se vidi v vlogi svobodnega človeka, materijsko in duševno razpeta med domovino in Rusijo, realnostjo in abstraktnostjo, menoj in Menoj…
OPRI SE NA "ZUNAJ", ČE V TEBI ZRASTE KAKTUS
solza, najbolj izrabljena potuha, je zaspala
v smislu.
v trenutku je postala topilo za mehurjaste tvorbe vulkana
nekih skromno veličastnih odurnin.
luknjo lahko naredi solza v komi,
skozi zelen list na novo zasajene rože brez cvetov.
dve solzi prebodeta šipo.
namesto ostrega padca v brezno betona
se spet, hinavsko, pojavita na moji strani –
se scvreta na grelcu, ta pa ne preživi –
usahne, se posuši v lastnem toku
energije.
ena solza, ki še vedno tava, brezzavedno, po smislu,
je razbarvala barvo tvojih spodnjic.
in se končno razletela
kot vroča mast
na železnem tvoru, polnjenim s stekleno volno.
pritekla je do nje, brezsmiselno,
in jo napojila s komo.
volna je vdala svojo trdnost eni, stekleni, kaplji, solze
in se napihnila, razpihnila, nadpihnila, odpihnila, zvečala, navečala, odvečala, povečala.
še se veča.
solza v njej zbira svojo bitnost.
vabi jo domov s predvolilno kampanjo.
s plakati.
jaz ostanem izolirana.
krivim solzo, ki sem jo položila v komo,
za razpok mehurja one ženske.
s steklenim sposojenim glasom pokličem kapljo iz smisla nazaj,
da zaceli bolečo rano
in se podložno pripravi
na novo stvarjenje
v dimenziji 4. razsežnosti
(mene iz niča),
smisla.
(Moskvi, 'Moskvičem in Moskvičkam' )
zdaj telo obstaja.
siva skulptura tava po njem, pobira prazne steklenke
in jih polni s solzavimi hrupi za rezervo.
nešteto rok ima, da jih prenaša od smetišča do svetišča.
v trenutku svetlobne hitrosti bi lahko bila že tam.
jaz, mislim.
tam, kjer je moj oltar, moja kri, kot nepovrnljiva, in moje telo,
kot neobstoječe,
so za vas ostanki pradavne sekire, ki je rezala.
čutim vas, kako se pogovarjate med sabo in slišite samo oceanske modrine,
to nisem jaz.
ta izbljuvan svet, nastal iz mene, se potuhnil zaradi mene,
je zasovražen.
če črka nikoli ne preide v blaženost tople tiskarske barve,
me ne gane. iz raja dobivam pošto.
sesaš prah dol z mene, kože pa ne moreš prestrašiti.
zasmrajuješ moje rjuhe s cigaretnim dimom,
oči pa mi ne znaš oslepiti.
razbijaš gradnik med nama s skalo, pa se ustavi tik pred mano.
me zasuješ v podor, z mlačnim kamenjem, jaz pa slišim le prijeten ropot.
saj se trudiš, vendar premalo.
danes boš premikal, spet, svoje prste, zgolj v laži, narejenosti, me boš vzdignil, vrgel v višjost.
pa bom še vedno tu. le da blažena.
noben trud, nadzemeljski, zemeljski, podzemeljski, me ne more pahniti v realnost neustvarjenega sveta.
ujeta bom, še nekaj časa, v zastoru.
čakate me, pa ne morem z odra. ne znam! nočem!
samo en korak, premik, ubit predhodnik, ki je že pozabljen,
pa sem tam. s teboj, ki si tako edinost edinosti, neobstoječ,
brez izgubljene materije.
Letalo je že na stezi, z vozovnico tečem proti njemu,
To odpelje, zgrabim ga za rep
In skupaj odletimo v atribut laži,
Srečno.
REHABILITACIJA OSEBE OSEBNOSTAE
ogljene roke mečejo oglje ven in noter,
nazaj in naprej,
pozabili smo, v rutinskem ponavljanju.
zdi se enako korakom nazaj,
brez bolečine, brez občutkov,
p, p, p, p, p.
kot glasovi brez forme.
forma brez oblike.
oblika brez materije.
iz niča – nič.
v nič, zame, za nič.
človek se bo spotaknil, v hoji nazaj,
ki ga vodi naprej.
kje je cilj,
vprašajmo gozdne palčke,
ki so zvončki v pikah iz celuloze, v televiziji, še kje?
sredi gozda so, z majhnimi svetilkami,
kape, barvne, ki imajo odtenke sivine, obrnjene nazaj,
bolečinska samotnost.
brez alternative.
beli in črni.
konji.
ki so divji,
imajo noge. vendar so brez prave forme, s plastiko ovite.
podivjane oči. išče pravilnost oblik, vendar je ne najde.
mama bo skuhala mleko in predno ga, že prekipi.
ker otroci ne marajo čebulastega krompirja.
pa ga žvečijo. vseeno.
mama, prestara si. zgubana in brez življenja.
dajte nam nekoga drugega.
z zlatimi obeski.
čista koža, pore se svetijjo. suhost in neomadeževanost.
mama, ne maramo te.
in nočemo se umivati.
nilski konji, kojni, koj, konja.
Betonsko parkirišče in ti se spomniš na divjega konja.
Pazi, da ga ne pohodiš!
Madeži neumazanije se pritihotapijo na moje rane.
Ko skušam bežati, se pojavijo pred mano.
Sem neujemljiva jaz ali oni?
Bela obleka se oni, tam v neki sobi z očetom,
še ni zamastila.
pa jedla je mastno perutničko!
mlada si, saj vem, in pod krilom ti je narisal uho.
ko boš sedela na belem usnju, zaprta v zaprtosti,
se ti bomo smejali, zasmejali.
las se ti bo odlepil od čela, ti padel na oči.
mi se ti bomo smejali!
in majhnim otrokom, ki sanjajo o beli polti in dvoru,
ki jim je neznan,
smejali se jim bomo!
smejali, smejali, v ritmu ruskega valčka,
smeh, zasmeh, zasmeh,
smeh, zasmeh, zasmeh,…
…
s, z, z…
s, z, z…
nato on zakriči, tako, da ga slišim, čeprav ni bilo glasu.
“pazi! molekula!”
oplazi me
in jaz mrtva obležim.
Rojena je bila leta 1942 v Šentjanžu nad Dravčami pri Vuzenici.
Živela je v kmečki družini. Končala je gostinsko šolo v Celju, kjer živi že blizu 30 let.
Pesmi je začela pisati malo pred upokojitvijo, vendar jih ni objavljala. Prve so bile objavljene kasneje, leta 1996, v zborniku, ki ga vsako leto izda Likus (Literarni klub upokojencev Slovenije) v Mariboru. V njem sodeluje že sedem let. Leta 1996 pa je pri založbi Drumac v Mariboru izšla njena prva knjiga, pesniška zbirka Misli v vetru.
Jeseni zemljo preoral,
tam oče rž je posejal.
Je seme drobno kmalu vzklilo,
v nežne bilke se razvilo.
Pomladi vsa ozelenela
njiva polna je rži,
so bilke se kmalu više vzpele
in si na vrhu klas nadele.
Pa raste, raste, počasi zori,
že tu njiva je zrele rži.
Vmes modro cvetje je plavice,
se klasje upogne, kliče žanjice.
Ko sonce vroče z neba peče,
da slani znoj v usta teče.
Pod ukrivljenimi hrbti
bilke režejo ostri srpi.
Požeta rž se v snope veže
in ostra resa po koži reže.
Že je njiva v strn odeta,
vsa zrela rž v kope odeta.
Se v kopah je sušila,
da lahko se je zmlatila.
Zrnje v mlinu so zdrobili,
v moko krušno spremenili.
Že testo se zamesilo,
več se hlebčkov naredilo.
V krušno peč se zakurilo,
hlebčke vanjo je vsadilo.
In spekla nam je mama kruh,
kruh, ki nikoli ni bil suh.
Kruh poln truda, trdega dela,
žuljavih rok, znojnega čela.
V njem se zrcalila je očetova setev,
njegova skrb kakšna bo žetev,
mamine ljubeče roke, ko ga je mesila,
sta nam otrokom ga podarila.
To je bil kruh,
najboljši kruh!
To kruh je bil
moje mladosti!
Zopet za pusta smo veseli
maske razne si nadeli,
spake mnoge pokazali,
pod njimi marsikaj smo okrcali.
Napake drugih smo našteli,
- svojih itak nismo imeli,
stvari privlekli smo na dan,
kar bi brez mask nas bilo sram.
Tisti, ki mask niso si nadeli,
ker že svoje so imeli,
saj ti – žal presneto,
nosijo jih kar vse leto.
Ko smo pusta pokopali,
ves dan smo žalovali.
Škoda, da brez njega zdaj
ne upamo več reči kaj.
Oblaki prekrili
so sonce,
mrak legel
je preko poljan,
srce je v strahu zamrlo,
dotaknil se
hladen ga je mraz.
Še malo prej
vse je sijalo,
prekrasen, svetel
bil je dan.
Zdaj bojazen
v srce se skrila,
zla slutnja
naselila se tam.
“Pojdite proč,
vi zli duhovi.
Pustite zopet
soncu sijat,
pustite srcu
mojemu srečo,
ne smete v led
ga vkovat.”
Rodila se je v drugem letu vojne (1942) v Poljčanah v hiši, ki jo pesnik Kajetan Kovič predstavlja v svojih Zgodnjih zgodbah.
Pesmi je pisala že kot otrok. Prvo z naslovom Izdajalec je napisala, ko je bila stara deset let. V najstniških letih jih je pokazala sosedovemu fantu – gimnazijcu Marjanu Tomšiču, ki je zdaj znan slovenski pisatelj, nagrajenec Prešernovega sklada iz leta 1992. Pohvalil je pesem Cesta, ki se ni ohranila. Vsebine se še spomni.
Kot srednješolka je imela že poln zvezek pesmi. Na nekem literarnem srečanju v Mariboru ga je izročila organizatorju, vendar ji ga ni vrnil. Dvojnika žal ni imela.
Odtlej je pisala pesmi le v hudi duševni stiski. Vanje je izlivala bolečino in jo oblikovala v verze in kitice. Ni jih shranjevala, ker se ji niso zdele dovolj dobre.
Dvaintrideset let je bila mentorica literarnega krožka, trideset let šolskega glasila. Svetovala je mladim, popravljala njihove napake in jim podarjala svoje ideje ter jih spodbujala pri oblikovanju njihovih pesniških zbirk. Za svoje pisanje večinoma ni imela časa.
Enajst let je bila učencem mentorica pri raziskovalnem delu o pisatelju Franu Rošu, nastalo je sedemnajst nalog. Od ideje do realizacije se je trudila, da sta izšli dve Roševi pesniški zbirki.
Zadnjih deset let je pri MZPM Celje vodila občinsko literarno delavnico za četrtošolce. Tako je nastalo deset zbirk pesmi, ki so jih napisali otroci. V te zbirke je zapisala uvodne besede in jih uredila.
Za osmošolce občin Celje, Vojnik in Štore je več kot deset let organizirala literarno delavnico Roševi dnevi. Letos je bila že petnajsta in je bila drugič v državnem obsegu.
Zdaj, ko je upokojena, je napisala bibliografijo pesnice Mete Rainer, objavljeno v Savinjskem zborniku 1998. Lani je uredila še njeno zapuščino.
Februarja predlani in maja lani je za Univerzo za III. življenjsko obdobje v Celju zbrala seniorske avtorice in avtorje ter jih predstavila občinstvu v celjskem Narodnem domu in Glasbeni šoli. Uredila je brošuri KO SRCE SPREGOVORI in KO SPOMINI OŽIVE.
Svoje literarne in strokovne prispevke je objavljala v periodiki Šolska knjižnica, Prosvetni delavec, Otrok in knjiga, Novi tednik, Mentor, Paralele in Vzajemnost. Od junija lani redno piše za časopis Celjan. Doslej je napisala zanj 156 člankov. Svoje knjige še nima. Upa in ve, da bo (letos ali drugo leto). Pravzaprav nikoli ni imela dovolj časa, da bi pisala, kar je želela.
Letos je začela pisati tudi prozo.
Hladno. Mokro. Temno.
Dež zveni v mojih ušesih in možganih.
Dežne kaplje, velike dežne kaplje glasno udarjajo ob strehe hiš.
Dežuje, kot da bi se utrgal oblak ali kot da bi nekdo z vedrom zlival vodo na zemljo.
Če ne bi bila pod streho, če bi morala hoditi ali stati zunaj, bi bila v trenutku premočena do kože.
“Še dobro, da streha ne pušča!” se veselim udobja in se muzam v varnem zavetju.
Naporen dan je za mano. Spanec se mi nasilno priplazi na oči, a vem, da ne smem zaspati, še preden misli obidejo dogodke tistega dne, še preden srečna in zaskrbljena hkrati z ljubeznijo pomislim na svoje najdražje. Sen me premaga in ...
. . .Posedam ob bregu reke. Zrem v deroče valove, ki se bohotno nizajo drug za drugim in izginjajo v daljavi, na njihovo mesto pa prihajajo vedno novi in novi. Reka, rečica! Ljuba mi je kot drago bitje. Nagnem se nad njen tok in se zazrem v njene bistre oči. Zaupam ji svojo skrivnost o trpljenju, strahu, gnevu.
Hodim, tečem. Tekmujem z njenim tokom. Zmagam! Njeni valovi mi mrmrajo slavospev večno mlade lepote. Nenadoma pa temna senca zagrne melodijo njenega poskočnega koraka. Kaj se je zgodilo?
Ničesar ne vidim!
Padam. Hočem se rešiti, z vsemi svojimi močmi se poskušam iztrgati neznani sili, a zaman. Pogrezam se. Umazana mokrota me obdaja, me prekriva in me srka in golta vase ...
. . .
Sirena, ki naznanja bližajočo nevarnost, me vrže iz morečega sna in me sooči s še bolj kruto resničnostjo, ki ji ne morem ubežati. Žarko mi pojasni:
“Po radiu so povedali, da je reka narasla tako močno, da lahko poplavi.”
“Ne!” kriknem in v mojem spominu oživi prejšnja uničujoča poplava. Čeprav nisem popolnoma predramljena, vem, da ne smem biti zmedena. Poskušam se osredotočiti, biti čim bolj prisebna, a ne vem, kaj naj najprej napravim.
“Koliko še imamo časa, preden nas bo voda zalila?” vprašam moža.
“Ne vem, tega nisem slišal,” pravi z zadržanim obupom.
Oblečem se.
“Grem gledat, koliko še manjka do roba obrežja,” se v hipu odločim, da bi se na lastne oči prepričala in ocenila, koliko časa še imamo, preden nas bo voda dosegla.
Sredi noči tavam proti reki. Nisem sama. Mnogo jih je, ki jih vodi enaka misel. Hočejo se prepričati, ali jim preti nevarnost poplave, trumoma silijo k reki. Ob enih ponoči jih je tu več kot običajno sredi dneva. Mrko zrejo v vodni tok, ki dere po svoji strugi le dober meter pod robom nabrežja. Voda je temna, kalna, deroča. Čutim jo čisto blizu, njeno, med bregova ujeto, moč toka. Kakšna energija seva od valov! Samo dober korak in zmleli bi me, posrkali v svojo globino. Preteče. Grozljivo!
Zaskrbljeni radovedneži se izmenjujejo kot stražarji pred vhodom v kakšno vladno palačo.
“Ne bo se razlila čez rob!” ugotavljajo nekateri in vzpodbudno vplivajo na ostale prisotne.
Sem s kolesom, zato ne gazim podtalnice po Trubarjevi ulici kot moji sotrpini, ki so premočeni do kože. Le tisti, obuti v gumijaste škornje, so ohranili suhe noge. Že sem v naši ulici. Doma poročam o višini vode. Iz spodnjih sob nosim knjige, albume s fotografijami, perilo, slike s sten v gornje prostore. Kot brezumni v paničnem strahu pred vodo hočemo zaščititi, rešiti pred gotovim uničenjem kolikor se da, kolikor zmoremo.
Vsa prezebla zlezem v posteljo. Zaprem oči in misli mi preletavajo grozeče naraščajočo reko... Molim, da se ne bi zgodilo, kar se je pred leti. Med molitvijo me utrujeno premami sen.
. . .
Hodim ob reki. Kramljam z njo. Posluša me in molče hiti po svoji natančno začrtani poti. Niti za hip se ne ustavi in odpočije po napornih brzicah. Hodim z njo v korak. Sonce se sklanja nad njeno kristalno gladino in ji daje moč. Drevesa ob bregu se ogledujejo v zrcalu njene površine. Lasate vrbe in bahave jelše krasijo njeno obrežje. Raj na zemlji, ki polni dušo popotnika! Kdor ga je imel milost videti, je bogat!
. . .
Podoba se skrije, kot da bi izklopila televizijo. Prikažejo se rjavi valovi, s sabo nosijo predmete, ki so jih na svoji poti nekomu vzeli, iztrgali, uplenili. Umazana voda ne teče samo po svoji strugi, ampak povsod. Prelije vrtove, ceste, vdre v hiše, zalije kleti, avtomobile. Povsod šumi voda. Hiše so kot otoki sredi morja.
“Zbudi se,” me strese Žarko, “voda se bo iz reke razlila po mestu, so zopet sporočili po radiu! Zagotovo se bo!”
V tem trenutku ne vem, ali sanjam to, kar je res, ali ono drugo.
Preplašena skočim iz postelje. Kazalci stenske ure kažejo pol tri ponoči. Radijski napovedovalci ves čas bdijo nad reko in prebivalci. Novinarka Nataša sprejema obvestila o stanju vode v reki in o njenih pritokih in poroča radijskim poslušalcem. Pogovarja se v živo z vsemi, ki jo pokličejo. Kako dobrohotno, a tudi zastrašujoče delujejo njena obvestila in nasveti, kot je ta:
“Umaknite premoženje iz nižjih prostorov v višje! Nevarnost poplave še preti. Rešite, kar se da rešiti!”
Ob treh ponoči sedem na kolo in se zapeljem k reki. S težavo se po vodi, ki stoji na poti zaradi preobilnega dežja in primešane podtalnice, prebijem do brega. V meni se prebudi groza ob spominu na poplavo, ki sem jo že doživela. Zazrem se v deroče valove, čutim njihovo neizmerno moč, hitenje, hlad, tako blizu smo drug drugemu. Samo še za pedenj manjka do roba!
“Pa še narašča!” ugotavljajo zdaj že maloštevilni navzoči.
Dež še pada. Po razmočenem nabrežju zdrvim s kolesom do najbližje poti, ki vodi do doma.
. . .
Napovedovalka Nataša zopet ponavlja obvestilo:
“Prebivalcem svetujemo, naj zaradi preteče nevarnosti, da bo reka prestopila bregove in poplavila, umaknejo vrednostne predmete iz nižjih prostorov v višje...”
Spreletava me groza, saj vem, kaj nas čaka. Nemočna sprejemam strahotno napoved. Upanja, da bo prenehalo deževati, da se bo voda umirila, je vse manj ...
Nič ne pomaga. Naj bo še tako neprijetno doživeti poplavo, se bomo morali z njo soočiti. Res je bolje, da jo dočakamo pripravljeni, kot da nas preseneti in nam vzame vse, kar bi lahko še pravočasno umaknili pred njeno uničujočo silo. Primož poskrbi za svojo računalniško sobo. Razbesnela voda ne izbira. Poplavi vse lepo po vrsti, zato ji ne smemo prepustiti dragocenih stvari. Zamrzovalna omara se zatakne na ozkem stopniščnem ovinku.
“Jo bomo pustili spodaj. Kar bo, pa bo!” se odločimo.
Nenadoma pa zaslišim šumenje valov tako blizu, kot bi stala ob reki. Je to prisluh? Ne! Neee! Pogledam proti vhodnim vratom. Tedaj priteče skozi špranjo pod njimi umazan curek vode hitro in begajoče, kot da bi bežala plaha žival, in si išče pot naprej.
“Vooodaaa!” zavpijem.
S tem spoznanjem tudi zamrzovalno omaro hitro spravimo na varno. “Gorilec!” kriknem.
Sin išče orodje, a ga v tej paniki ne najde, zato gorilec ostane prepuščen vodni ujmi. Voda pa teče skozi oboje vrat. Vedno več jo je. Pretaka se iz prostora v prostor. Šumi, kot da bi se s čolnom vozil po reki. Njena strahotno razbohotena moč divja po vsej pokrajini: njivah, travnikih, cestah, vrtovih in hišah.
Nemočno zrem v njen tok skozi sobe v hiši. S sabo odnaša predmete, ki jih je našla v prvem prostoru. Iz shrambe nosi zaboje krompirja, jabolk, grozdja, zelenjave in jih pušča v sobah. Med kristalom v dnevni sobi se ustavi omarica s čevlji.
Pogledam skozi okno. Prebivalci sosednjih hiš so zagrnjeni vsak v svojo usodo, ki nam je prinesla enako gorje. Ob sosedovi ograji so ujeti razni predmeti, ki jih je voda, bog ve kje, ugrabila in jih prinesla do ovire, kjer bodo ostali, če ne bo voda narasla in prekrila ograje.
Opazujem okolico na vseh štirih straneh neba. Voda še narašča, vrtna ograja se vedno bolj potaplja, nazadnje izgine... Nobene orientacije, ali se gladina dviga ali že upada, ni, saj ni oprijemljive možnosti, da bi se o tem prepričala. Ali bo voda zalila tudi gornje prostore? Ne sme se zgoditi! Gledam hiše, ki kukajo iz vode kot otočki. Šumenje deroče vode me obdaja okrog in okrog. Hiša je kot otok, obdan z vodo. Počutim se kot v čolnu na razbesneli reki, le da se ne ziblje, in vem, da se hiša ne bo prevrnila. Tako ostaja vodna gladina enako visoko nad zemljo lep čas. S sosedi se pogovarjamo stoje na balkonih. Izmenjamo si vzpodbudne besede, da bi vzdržali. Opazujem vodno gladino, kjer naj bi nekje po njo stala ograja, in čakam, da se bo prikazal vsaj vrh stebrička, kar bi pomenilo, da se voda umirja in da bo počasi odtekla. Končno se prikaže rob ograje! “Voda upada!” zakričim srečna v nesreči. Potem je ograje zunaj vedno več in več. Upanje posije v prestrašena srca. Oddahnemo si, čeprav se razdejanje, ki ga je pustila voda za sabo, kaže v vsej svoji strahoti uničenja. Dan je. Kanalizacija je zamašena, zato voda ne odteka. Sosedje odpirajo okna in pozdravljajo. Čeprav so prizadeti, poskušajo strahotne posledice vodne stihije ublažiti z nasmehi, s šalami in dobrimi željami.
. . .
Pridejo prijatelji, ti čudoviti ljudje, brez katerih bi bilo življenje pusto in žalostno in bi bila vsaka nesreča še mnogo večja. Vzpodbujajo nas, ki smo prizadeti, utrujeni, zlomljeni, s svojo energijo. Ukrepajo hitro in uspešno. Ob devetih zvečer ni v nobenem prostoru niti vode niti mulja.
Pred hišo se nabira ogromen kup neuporabnih predmetov, ker so mokri, umazani, uničeni ...
Spominja me na bojišče po bitkah, o katerih sem brala, vendar je precej drugače, saj smo vsi živi. Življenje pa je od vsega najbolj dragoceno in pomembno, brez njega je vse drugo nič. Marsikaj je izgubljeno. Imamo pa drug drugega.
. . .
Zdaj je reka zopet ujeta med svoja bregova, bistra, lesketajoča in mirna. Skoraj plazi se po dnu svoje struge kot kužek, ki ve, da ga je polomil, in se boji zaslužene kazni.
IVANA DJESNIĆ
Rojena je bila v vasi Grušice, v občini Šentjur. Nižjo gimnazijo je končala v Slovenskih Konjicah, srednjo vzgojiteljsko šolo pa v Ljubljani, kjer je opravila tudi strokovni izpit. V Celju je bila dolga leta vzgojiteljica in ravnateljica vrtca Zarja.
Za posebne uspehe in dolgoletno ustvarjalno delo na področju vzgoje in izobraževanja je prejela številna priznanja, med drugim je leta 1980 prejela Red dela s srebrnim vencem, leta 1987 pa Roševo priznanje. Sedaj je upokojenka.
Svoja literarna dela je objavljala v Kmečkem glasu, pri Rodni grudi, Vzajemnosti in v zborniku ljudskih piscev, upokojencev Slovenije, v zborniku mariborske literarne družbe (1998); v reviji Apokalipsa (1996) in v zborniku Lipa Domžale (2001).
V samozaložbi je izdala kroniko domače hiše Ko se korenin zavemo (1995) in zbirko pesmi So trenutki (1995).
Pri založbi Drumac Maribor je objavila povest Hoja za srečo (1997) in pri Mariborski literarni družbi zbirko pesmi Vrtnarim (1998).
Misel me spremlja
in tako bo ostalo
do drage smrti.
Svojo
senco spremljam
v večerni mrak. Hitim
naprej. Pot se pne više in
više.
Vse bolj
prisluškujem
utripu srca, ki
tiho pesem drobi: Tvoj čas
beži …
S pogledom vinsko trto snubim,
ljubeče božam jo z dlanmi,
dobrikam se, zvestobo nudim
in blagoslavljam slast rasti.
Cartam vinograd, z njim se družim
in živim
veselo, saj življenje ljubim.
Priljubljen bil je,
vrli mož,
predragi oče,
roža rož.
Z železnim plugom
je oral,
pridelek v kaščo
shranjeval.
Trenutek sreče
je ujel –
z družino svojo
kdaj zapel.
Vzravnal se je,
kozarček spil.
In z vnemo glasno
zatrdil:
“Brez žuljev kruha ni!”
Predragi oče,
mirno spi!
Kot sončni žarek
večen si.
Rodila se je v Slovenj Gradcu. Osnovno šolo je najprej obiskovala v Dravogradu, kjer je preživela prvih enajst let, kasneje pa v Šempetru v Savinjski dolini, kjer živi že devet let. Otroška želja postati pilot je z leti postajala vse manj aktualna, zato se je konec osnovne šole vpisala na Gimnazijo Celje – Center. Po letu in pol je šolo zamenjala, saj se ni mogla ločiti od glasbe, ki jo spremlja že od malih nog. Učila se je igranja violine in klavirja, v tem šolskem letu pa zaključuje program umetniške gimnazije, kjer ima kot glavni predmet saksofon. Glede študija še koleba med Ljubljano in Dunajem, zagotovo pa bo ostala v glasbenem poklicu. Za sabo ima kar nekaj radijskih in televizijskih nastopov, največ z družino Galič, ki deluje že deset let. Sodeluje še v drugih glasbenih zasedbah, kot so saksofonski kvartet, zbor, duo Candy itn. Sodelovala je s skupino Veter, prijavila se je na natečaj Ema 2001, pripravlja pa tudi samostojen glasbeni projekt v sodelovanju z Zvonetom Hranjecem.
Pisati je začela v osnovni šoli, najprej kratke zgodbice, kasneje pa je poskusila tudi pesniti. Do sedaj je napisala približno 160 pesmi in nekaj deset proznih del. Pesni in piše tudi v angleškem jeziku. Njena poezija govori o njej, je polna razmišljanja o življenju, ljubezni… Pisanje ji pomeni zelo veliko. To je nekaj, kar je samo njeno, in nekaj, kar jo osvobaja. Do sedaj še ni izdala pesniške zbirke, upa pa, da se ji bo ta želja kmalu izpolnila.
Skozi zaveso
je videti drugačen.
Zakriva ga sosedova smreka.
Pihalna sekcija
ga vabi na ples:
“Ne boj se,
varen boš v naših
blues lestvicah.”
Ah – lestvice!
Durove ali molove,
dorske ali miksolidijske –
epileptični napad za vogalom.
Sončni žarki
ga bodo še zadnjič nocoj oblili.
Komaj še vidno sonce
prekrije oblak cigaretnega dima.
Obrnem se in ga pozdravim:
“O, navdih, si že tu.”
* * *
Večnosti ni.
Je le minljivost.
V moj svet
se vedno vračam z mojimi mislimi.
Drvim čez puščavo in rjovem:
Jaz sem lev!
Kričim na vse kaktuse,
na vse strupene kače,
na vse kamele in arafate:
Jaz sem lev!!
Ustavim se na oazi,
ozrem se naokoli…
Vse je tiho. –
sliši se le odmev ponosnega glasu:
Jaaz seem leev!!!
Sredi oaze zagledam vodo,
lesketajočo se tekočino,
ki mi vliva novih moči.
Popijem jo,
oddrvim naprej.
Spet se v meni preliva divja kri.
Zaženem se v noč in zarjovem:
Jaz sem lev!
Bela vrtnica,
zadušljiv zrak –
moja poezija.
* * *
Vrtoglavica,
pečen krompir –
vsakdanje opravilo.
* * *
Ekstaza –
zvok, ki ruši
spokoj v duši.
* * *
Melanholija –
ritem smrti,
polna luna.
* * *
Alternativa –
adekvatna obutev,
jasen pogled v svet.
Rojena je bila 22. 11. 1932. Po končani srednji šoli je bila zaposlena na občini Celje, v tovarni EMO v Celju in na Zavarovalnici.
Sama pravi, da raje piše vesele kot žalostne pesmi. Piše tudi pesmi za otroke in krajša prozna besedila, povezana s spomini. Več besedil je skupaj s svojim možem tudi uglasbila.
V mladosti je spoznala pisateljico in popotnico Almo Karlin.
Je članica Univerze za tretje življenjsko obdobje v Celju in Literarne delavnice v Celju. Njene pesmi so bile objavljene v zbirkah Ko srce spregovori, Ko spomini ožive in v Vsesledju.
Svoje pesmi je predstavila v krajevni dvorani in na republiškem srečanju pesnikov in pisateljev na gradu Vrbovec v Nazarjih, na srečanju slovenskih literarnih ustvarjalcev Univerze za tretje življenjsko obdobje na gradu Krumperk pri Domžalah, na srečanjih literarnih ustvarjalcev Ko spomini ožive v Celju in Mozirju, na srečanju mladih literatov v Celju, na Kulturnem maratonu vMariboru, na priredtivi Pesem, poezija in čopič, ki sodi v sklop poletnih prireditev v Celju.
Njene pesmi so bile objavljene tudi v zborniku Ko ajda zori, v Domžalah, kjer je nastopila tudi na literarni predstavitvi avtorjev zbirke.
Novembra leta 2001 je izšel njen prvenec z naslovom Pesmi za dušo.
Sama pravi, da ji pesmi piše “čuden škrat”, ki jo vzpodbuja “piši, piši”.
Ne bojim se : odpadlih listov,
ki jih odnese jesen.
Vedno upam: v listih zelenih
se vrne pomlad.
Vselej vem: da se vrnile lastovke bodo,
spletle gnezdo visoko pod streho.
Zagotovo bo: v gnezdu veliko novih bitij
na novo začivkalo spet.
Svežino čutim : v prsih mi zavre sveža kri,
v meni še bo pelo, veselo žuborelo.
Se veselim: brstenja dišečih rož,
pomladanskih sap.
Komaj čakam: vročega poletnega nemira,
visokih palm, ljubezni nepopolne,
sladkega večera.
Zopet bo prišla: jesen z veliko listnato metlo
in za njo mraz.
Se hiša na glavo postavi.
Na nebu avtobus ustavi.
Avion po cesti gre,
sproti skopa se.
Ladja po travi pluje,
na njej se galeb huduje.
Otroci hodijo po glavi,
nič jih pri tem ne ustavi.
Se je kosilo z nogami,
hitri tek postavi se z rokami.
Medvedi v južne kraje odletijo,
ptički pešačijo, stanovanje zračijo.
Veter kuram daleč jajca odnaša,
petelin s peruti jadralno letalo prekaša.
Zajčki skačejo po drevju,
golobi gnezdijo v vejevju.
Kača kosilo pripravlja,
pri tem goste prijazno pozdravlja.
Lisica v balon se je skrila,
pilote bi rada okrog repa navila.
V človeku namesto srca kamen bije,
sonce ponoči nam vroče sije.
Luna bleda se podnevi s sosedi krega.
Neumni prvi krajec satelit usmerja,
zadnji krajec pa grdo zmerja.
Krožnik se z gostom prepira:
“ Ne smeš me snesti!
Le kakšna je to manira?!”
Žlica na veliko recitira:
“Jaz nisem nobena sekira!”
Kozarec po mizi skače;
“Ne dam več pijače!”
Miza dobi peruti:
“ Zame ste vsi prekruti!”
Take misli se piscu motajo po glavi.
Kdo ve, če je čisto v formi pravi.
Srečanje s pisateljico Almo Karlin
Bilo je leta 1947, jeseni in pozimi. Imela sem osemnajst let.
Službovala sem v Tovarni EMO.
Hodila sem k pevskemu zboru “Svoboda” EMO in tudi obiskovala glasbeno šolo v Celju enkrat na teden. Zaradi tega sem smela po službi v pevski sobi Ema vaditi klavir. Iz službe sem zaradi tega hodila dve uri pozneje.
Prav takrat pa sem nekega dne srečala Almo Karlin. Ker so se delavci že razšli, je bila Delavska ulica dokaj prazna. Dohitela sem žensko, ki je nisem poznala. Moja navada je bila, da sem pozdravljala. Pozdravila sem jo.
Takrat smo se ljudje radi pogovarjali. Začela sem z vremenom, da bi pretrgala tišino. Redke skupne poti so naju družile čez cinkarniški most, tik ob Voglajni, preko železnice do križišča takratne Zavodne. Zdaj je to Teharska cesta. Tam sva se razšli. Jaz v Glasbeno šolo ali pa domov, ona pa na težavno pot na Zavodno. Ni veliko govorila, sem pa jaz. Ko sem ji o sebi vse povedala, je dejala, da je lepo, da igram klavir, in da ima tudi ona lepe spomine na igranje klavirja.
Zanimalo me je, kaj dela v službi. Ker je slabo izgledala, sem ji dejala, zakaj ni že upokojena, saj bi si pokojnino že zaslužila, in da po vojni mnogi dobivajo pokojnino, tudi tisti, ki niso imeli plačanega prispevka.
Po daljšem premoru mi je z grenkim nasmehom povedala, da je Alma Karlin, da ne bo pokojnine nikoli imela, ker se je veliko let potepala po svetu in za preživetje veliko pisala. Zdaj pa privatno poučuje tuje jezike na domu.
Dvakrat me je celo čakala. Opazila sem, da si želi pogovora. Ko se je v jeseni ohladilo, je imela na sebi kapo in plašč v enaki zeleni barvi.
Na zadnji skupni poti mi je sama začela govoriti. “ Morda vi veste za koga, ki bi potreboval pomoč pri učenju jezikov?” Povedala je, kje je doma, me povabila, naj jo kaj obiščem. Sama sem bila premlada, da bi razumela njeno stisko.
Moje zadnje slučajno srečanje z Almo Karlin je bilo v Celju pri gostilni Turška mačka, ko si je v isti zeleni kapi in plašču, kot sem jo spoznala, ogledovala svoj porušeni dom.
Potem je nisem več videla. Ko sem izvedela, da je umrla, sem šla obiskat njen grob na Svetini.
Rada prebiram njena dela. Vesela sem, da ni ostala pozabljena, pa tudi ponosna, da sem jo srečala in spoznala.
“Tega ne smeš!
Ne delaj tega!
Ne deri se!
Ne pretepaj se!
Prosim, ubogaj, itd …”
Uh, koliko tega se je nabralo, za mojo vihravo glavo.
“Ne deri se!” Iz vsega grla sem spustila glas.
“ Ne kaži jezika!” Pokazala bi še desetkrat daljšega.
“Ne tepi bližnjih!” Zakaj pa mene lahko?!
“ Ne delaj škode! Razbila si kozarec!” Le kakšna škoda?
“ Ne preklinjaj!” A stric pa lahko?! Klela sem na skrivaj, da se je kar kadilo.
“ Ne prisluškuj!” Skozi ključavnico sem pobrala vse čenče in jih nesla naprej. Sledil je vaški prepir.
“Prosi za kruh!” Saj nisem beračica!
“ Ubogati moraš!” Mene nihče ne uboga!
“ Tepena boš!” Ne bom prvič in ne zadnjič!
Pa so se vseeno bali zame.
“ Ne hodi ob reki! Udira se zemlja!” No, z eno nogo pa sem le udrla zemljo. Sledil je čudovit pljusk.
“ Ne plavaj proti vrtincu!” me je prepričeval oče, kadar smo sušili in se vmes hladili v reki. ”Kopalce je že potegnil vase!” je še dodal. Ni se še dobro obrnil, sem že plavala proti vrtincu. Takrat pa joj!
Pogoltnila sem veliko vode in padla v nezavest. Zbudila sem se šele na travniku, ko mi je sosed reševal življenje. Med bruhanjem in kašljanjem sem se šele začela verjeti, v kakšno nevarnost sem se podala.
“ Kaj spet počenjaš?” Po ogledu cirkusa sem se že izkazala kot cirkusantka. Škripajoče, trhle deske in tramove sem zlila v posebne melodije. Uživala sem.
Med krmo je bilo veselo. Visoko na kozolcu sem iskala jajca. Hudo kokljo sem nagnala iz gnezda. “Samo čepiš in nič ne zvališ!” sem jo oštela.
Koklja je s svojim kokodajsanjem privabila na trato k velikemu kupu suhega, dišečega sena ves kokošji orkester, s pernatim dirigentom na čelu, pa tudi vse moje domače.
Oglasi se izzivalni glas:” Si upaš skočiti na seno s kozolca iz te višine?”
“ Seveda si upam. Samo “fajk” reci.
“Fajk, fajk “ je odmevalo. Mene pa je zaskrbelo. “Oh, če je koklja preživela, bom pa še jaz!” Ne dam se. Skočila sem, spodaj pa so si vsi po vrsti pokrili oči.
Nič tragičnega se ni zgodilo. Samo rahel pretres možganov mi je malo omehčal uporno glavo.
Rojen je bil leta 1965 v Mariboru. Piše poezijo in jo objavlja v letnem zborniku zgornjesavinjskega literarnega društva Slap, katerega predsednik je.
Pesmi so mu objavili tudi v ugledni literarni reviji Apokalipsa.
V kratkem bo izdal pesniški prvenec.
Jesen že slači krošnje,
v listju padlem padle prošnje;
grčastih bedres bo sram;
kot nočne odcvetele dame,
ki brez pudra jih ujame dan.
Dan?
To bolj mrtvaški prt,
z meglo obrobljen,
da pogled zastrt komaj da oblak.
Da, življenja, peruti tak.
Kako neslišno reže zrak
danicam tja na južno stran.
V naši ulici leži mrtev JUGO (45),
kot bivol v savani obran do kosti.
V naši ulici živi Rozi.
Na kontejner so zapisali njeno ime,
ga obdali v srce.
V našo ulico pride nedelja,
naša ulica – mastna župica,
ropot krožnikov, pribora,
Lojze Slak – brez premora.
Naša ulica.
Bil je lep pogreb,
a slabo vreme.
Žalost v srcih vseh,
a so izjeme.
Res, bil je lep pogreb,
k sreči slabo vreme;
solze neba prikrile
solze so njene.
Zlobnim dano videti nobene.
Prav je tako.
Bil je pogreb, bilo je vreme.
Zora Hudales je diplomirana dramska igralka. Diplomirala je na beograjski igralski akademiji – njeno prvo poklicno srečanje z odrom je bilo v Ateljeju 212. Po upokojitvi si je kot rojena Savinjčanka izbrala Celje za mesto bivanja.
Piše že od študentskih let. Krajše in tudi daljše leposlovne tekste objavlja v različnih revijah in v časopisu Večer, piše pa tudi za literarne radijske oddaje. V življenju jo prijateljsko spremljata klasična glasba in dobra knjiga.
Ko je Jadviga stopila iz trgovine, ji je močan sunek vetra zavrtinčil v obraz prah in smetje. Bale počrnelih oblakov so se prerivale nad mestom. Debele dežne kaplje dežja so se spreminjale v žametne prašne kroglice ter se v razbrzdanem plesu potrkljale po pločniku. Mimo je pohitela ženska, držeč torbico pred obrazom.
“Pohiteti moramo, gospa. Vsak hip bomo sredi neurja. Ali se ne morete odločiti?”
Ni sem mogla. Doma se je sicer poigravala z mislijo, da bo še ta dan dokončala naročen portret, a se je zdaj počutila nekam preveč utrujeno. V ateljeju bi jo malodušje še bolj prevzelo in to bi ji pokvarilo ves dan. Kadar je slikala po naročilu, je imela občutek, da se prodaja, da v nanašanju barv ni ustvarjalne iskrenosti. Poleg tega ima rojstni dan. Popoldan, ko bo prišel domov njen dragi, zanesljivi sopotnik in ji že pri vratih izročil bogat šopek vrtnih marjetic, pa bi rada bila sproščena. Naj se ji zadovoljen nasmiha, ko bo oblačila večerno obleko. Vedela je, da je bil vselej prizadet, ko je opazil, da so ji njegove prijaznosti odveč, ali ko je motil pri razmišljanju. Najraje je zaupljivost delila z Bramhsom.
Jadviga je še kar stala na pločniku. Nenadoma je začula moški glas, natrgan, ker ga je veter drobil, a takoj razpoznaven, še preden je moškega uzrla. Boleč pritisk v prsih je bil tako boleč, da je zastokala. Mimo nje sta stekla moški in svetlolaso dekle. On v modni ohlapni obleki in odpetem lahkem plašču, s svilenim belim šalom, ki mu je prhal obraz, z že začrtanimi trdimi potezami neobvladljive sle. Dekle ob njem se je brezupno upiralo trdemu primežu roke, ki ji je stiskala ramena. Vse močneje je deževalo. Jadviga je stopila pod napušč. Nedaleč stran se je pri vhodu v hišo dekle iztrgalo iz spremljevalčevega objema.
“Sem že doma. Hvala.”
Z obema rokama se je uprl v zid in s telesom prekril premočeno dekle.
“Rekla si, da si sama doma. Da šele jutri pridejo tvoji.”
“Že, že. Toda nikakor ne morete z mano. Rekli ste, da ste še jutri na simpoziju. Pridem v bife, kamor ste tudi vi prišli danes na kavo.”
Moški se je še tesneje privil k dekletu. Ljudje so se pred neurjem že umaknili na varno, tako da je bila v njuni bližini le še Jadviga. Odprla je usta, da bi jima kar koli zaklicala, ga premotila. Pa ni zmogla. Imelo jo je, da bi stopila tja in moškega z vso silo odtrgala od ustrahovanega bitja, tako da bi jo pogledal v obraz in jo prepoznal. Vendar se ni mogla premakniti.
“Vrnite mi ključe, prosim vas,” je moledovalo dekle. “Kaj pa, če se moji vrnejo prej? Pa saj vas sploh ne poznam. Vrnite mi ključe!”
“Torej ti nisem več všeč. Torej bi me kar ubila?”
Zaigral je na drugo struno. Celo nasmehnil se je kot pobalin, ki očeta hoče speljati, da bi mu kupil igračko.
“Tega nisem rekla,” se je opravičevalo dekle in si brisalo mokro čelo. Samo takole res ne morem več postajati pred hišo. Na svidenje.”
Moški je ovil roko okli dekletovega pasu, z drugo pa se je poigraval s ključi.
“Poljub, pa jih dobiš,” se je norčeval iz njene naraščajoče nestrpnosti. Zdaj ga je ona skušala prelisičiti. Obrnila se je proti njemu ter mu otroško nagajivo ponudila obraz. Z obema rokama je prijel drobno glavo, za trenutek okleval, potem pa se naglo in grobo polastil njenih ustnic. Ključi so pljusnili v mlako. Moški jih je pobral s počasno, premišljeno kretnjo in odklenil vhodna vrata. Dekle je kot v snu stopilo za njim.
Jadvigi je mokrota silila v čevlje, vendar tega ni zaznala. Še kar je stala na istem mestu. Prizor, ki se bo odigral v nekem stanovanju te hiše, je videla z duhovnimi očmi do najmanjših podrobnosti.
Tudi ona je v tujem mestu, še mlada, davno pred poroko, sledila temu istemu moškemu v hišo. Tudi takrat je močno deževalo in tudi takrat se je poigraval s ključi in istimi vprašanji. Sploh ni zaznala, kdaj se je odtihotapil iz stanovanja. Ko jo je tepel, ni čutila bolečin. Divje se mu je izmikala.
Kmalu se ji je telo razbolelo, da je šepetaje prosila, naj ji kdo pomaga. Dojela je, da o tem ne bo mogla z nikomer govoriti , da pravzaprav sploh ne ve, kdo je moški, ki bi jo lahko tudi ubil. Dojela je, da bo vse njeno življenje zaznamovano s tem dnem.
Dež ji je bičal obraz in ji hladil čelo. Prijala ji je mokrota svilene bluze, ki se ji je lepila na kožo.
Ker je soprog v ateljeju ni našel, je pohitel domov. Pomodrelih ustnic mu je omahnila v naročje. Ponesel jo je do stola in ji pomagal sleči premočeno obleko.
“Mar si poškodovana? Mi lahko poveš, kaj se ti je pripetilo?” Pokril jo je z mehko odejo in sedel poleg nje na posteljo. Zaprla je oči, da bi ne opazil ginjenosti, ki se ji je zazrcalila v očeh. Umirila se je. Vse je zopet dobro. Ob njej je, tih in drag.
“Vse, prav vse ti bom povedala. Prišel je trenutek, ko to lahko storim.”
Prihajal si
s čokolado v žepu
ali s cvetom v roki
ali z nasmehom.
Prihajal si
navdušen nad trgatvijo,
dobre volje po popitem vinu,
ves sijoč od smeha.
Prihajal si
v beli srajci kot za pir,
z resnobo v očeh,
umirjen v gibih rok,
z žametom v glasu.
Prihajal tak si le takrat,
ko si me čutil v svoji biti,
ko srce ti je bilo
v ritmu mojega pričakovanja.
Ko vse gostilne zapro,
zapahnejo vrata,
ko zadnji pijanec
stopi na vijugavo pot,
takrat zame ostane
samoten in umazan kot,
vanj se zavlečem,
ovratnik strgan dvignem navzgor,
vročo glavo sklonim,
hudiču svojo dušo prepustim.
Ob zori
pasji lajež me zbudi.
S pretepenim gobcem
izgubljenec sestradan
se dotakne mojih las
in že ga ni.
Čas je za jutranjo toaleto.
S trave snamem nočni dež,
podrgnem se po mrzli bradi
pa odstopicam tja,
kjer dnevni bar je že odprt.
Svobodo hočem! To je moj odgovor.
Iz dna srca naj švigne do vrha možganov!
Svobodo hočem, ne nasmeh prodan,
ki verjame, da navadni je premor.
Izpolni prostor širni brez zavor!
Jaz vem, da vsak med nami bo izbran.
Enkrat pride čas, v množici greš pa vendar sam.
Možnosti ni, za resnejši upor…
Počutim se kot odprta knjiga,
kateri platnice so odtrgali stran,
ker naslov je bil navadna slika.
Prepuščam se rokam večnega sodnika,
z nasmehom, od ljubezni pijan,
svoboden, ki počasi se premika.
Sedimo pred kavarno.
Ponedeljek. Sence so prepričljivo
popoldanske.
Ura na stavbi, ki
slavi Boga, bije šest.
Kavalir, pri sosednji mizi,
ne ve, ali ima dušo ali
rožico, morebiti želi
prisotne opazovalce opozoriti
na svoje neštete metamorfoze.
Nocoj
križ in mesečina,
jutri
prazen pogled.
Nekje v naravi
spi tišina.
Občutek, ki se poraja, je le
transsenzitiven hip.
Skalovje, okrog posejano,
ni tukaj kar tako.
Cel svet je množica,
ujeta v umetnikovo oko.
Rojena je bila v Celju leta 1922. Osnovno in srednjo šolo je končala v Celju. Obiskovala je glasbeno šolo in igrala pri godbi na pihala.
Prvo pesem je poskušala napisati že kot desetletna deklica. Poleg verzov je pisala tudi spomine v prozi, vendar je bilo pisanje poezije močnejše.
Prve pesmi je objavila leta 1973 v celjskem Novem tedniku. Njene pesmi je leta 1982 v svoje dramsko delo – Razuzdanost ali Prilika o skesanem Henriku vtkal dramaturg Janez Žmavc. Sicer je pisala pesmi za razne priložnosti, kot je materinski dan ipd. Pošiljala jih je na razpise ZKO Slovenija. Leta 1999 je poslala sedemnajst pesmi na TV Celje. Leta 2001 pa na razpis Sklada RS za ljubiteljske in kulturne dejavnosti v Ljubljano in se udeležila srečanja v Mariboru.
Ravnina nepozabljena
Kje si prelepa zelena dolina,
meni ostala si zvesta edina.
Strla srce sta mi žalost – tujina,
v prsih je mojih le bolečina.
Duša samotna za tabo vzdihuje,
noga je v blatu in že omaguje.
Solze v očeh so neznosno skeleče,
sonce so skrile mi sence grozeče.
Takrat, ko v meni mladost je kipela,
moja dolina si zame cvetela.
Ptičice ljube le meni ste pele,
rože duhteče ste zame cvetele.
Hrasti mogočni in breze šumeče,
z vami delila vse ure sem sreče.
Vame so zrle še zvezde blesteče,
veter mi božal srce je goreče.
K sebi privabljaš me moja dolina,
vsa te obdaja brezkončna milina.
Hiša domača in trata zelena
lepša na svetu ni zame nobena.
Moji dolini
Pozdravljam te, tiha, prelepa dolina,
pozdravljam te, ljubi domači kraj,
me k sebi privablja vsa tvoja milina,
bil moje mladosti presrečen si raj.
Na vasi med drevjem vsa tiha in bela
pa hiša kot nekdaj stoji še sedaj,
tam moja otroška so leta cvetela,
življenje bilo je edini le maj.
Pozdravljene, ljube ve ptičice male,
ki v gozdu zelenem ste našle svoj dom,
pred burjo in dežjem ste skrite ostale,
pregnala vas nista ne toča in grom.
Ti trata domača, prijetno duhteča,
ljubeče si božala moje srce,
ob misli na te so vsa čustva plamteča,
spomini nenehno le k tebi hite.
Pozdravljeni vsi, ki ste tamkaj živeli
in z mano preživljali mlade ste dni,
spomini na vas ne bodo zbledeli,
čeravno premnogi od vas že trohni.
Ob Savinji
Ob reki hodim, po stezah peščenih,
med travami in pod zelenjem vrb,
šumeči glas valov poslušam njenih,
sem s polja se žanjici bliska srp.
Poletje v soncu. V bregu onkraj reke
s strmin v nebo molčeči raste gozd.
Dehte mi v prsih bori, bukve, smreke,
da vsak mi dih je v zdravje in radost.
Savinja teče s srebrom obsijana,
tam zgrinja v tih tolmun svoje vode,
tam spet požene v tek se razigrana,
v poskočno pesem vali ji vzkipe.
Neba sinjina je razpeta širno,
pod njo en sam oblaček jadra bel
in v svetlo to svobodo neizmerno
kragulj z gore zelene plava smel.
Kar je, je vse brez meje, sence, teže,
vse zliva se v en sam ubran utrip.
In ko moj dih drhteči z njim se veže,
bogastva večnosti mi trosi hip.
NADA JELOVŠEK – NADANA
Rojena je bila leta 1922 v Celju. Oče je bil mestni vrtnar. Po dokončanem šolanju je bila zaposlena v Cestnem podjetju. Aktivno se je ukvarjala z drsanjem, taborništvom in bila dejavna v celjskem hortikulturnem društvu.
Pesmi piše od mladosti. Do sedaj je izdala 21 pesniških zbirk.
Savinja sanja
Jelše objemajo
strugo vode,
včasih zelene,
včasih potemnele.
Z valovi poigravajo
se postrvi,
ne ustavi se tok,
dalje hiti,
med hribi lovi,
pri Celju
pod starim gradom
na desno
zavija.
Do Save se postara
in le še sanja,
kako je Savinja postala.
Igra pomladi
Trava zelena prostor pripravi,
zvonček pozvoni – pozdravi.
meglica zaveso odgrne.
“Lahko se prične” -
reče kos črni.
Narcisa je prva,
v ritmu vetra
zapleše svoj ples,
še sestrice povabi in tulipane,
da pridejo vmes.
Za konec burja ponagaja,
pomeče vse do kraja.
Spominčice plave
pokrijejo vesele
in žalostne doživljaje.
Celeia
Celje
v jutranjem svitu,
grad potopljen spokojno
v preteklem zenitu.
Z daljave odsev
savinjskih planin.
V strugi Savinja
tako slikovita,
kot da pravkar
s čopičem v roki
najlepših nians
riše pomlad.
Na poti popotnik mlad,
zamrl je njegov glas,
srce nič več ne udarja,
pred njim stojim –
to lik je
pozabljenega splavarja.
ANA MARIJA JUSTIN
Rojena je bila leta 1937, v Kranju, v obrtniški družini. Končala je trgovsko šolo, čeprav si je želela v medicino ali novinarstvo.
Strastno je prebirala vse, kar je bilo dosegljivo, predvsem reportaže Oriane Fallaci. V šoli je bila najboljša v pisanju spisov.
Živela je v Kranju, Škofji Loki, Novi Gorici, Mariboru, sedaj pa je doma v Celju. Najprej je bila zaposlena leto dni v trgovini, nato kot tajnica, zadnjih deset let pa je bila knjižničarka v Strokovni knjižnici v Cinkarni Celje.
Kako pisati za časopise je preizkusila v časopisu Celjan. Pesmi pa je pričela pisati v zrelih letih. Bile so ji tolažnik ob smrti moža.
Objavljala je pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Celju in v Domžalah ter v zborniku Likus Maribor. Leta 2001 je bila na prvem pesniškem turnirju Ko te napiše knjiga med 58 prijavljenimi po strokovni oceni na šestem mestu in na prvem mestu po izbiri občinstva, za pesem Naključje pa je bila izbrana za viteza pesniškega turnirja.
Pesmi zapisuje iz kontemplativne intimnosti.
V začetku leta 2002 je v samozaložbi izdala pesniški prvenec Šepetanje duše.
Naključje
Če naključij ni,
je vse z namenom.
Če razumeš,
da ni naključij,
veš, kaj je namen.
Če sem sama,
ni naključje,
je namen,
da razmišljam,
da se bogatim,
da razumem,
da naključij ni,
da vse ima svoj namen,
zato prepuščam se
samoti z užitkom.
Samota je namen,
da se duša umiri.
Osamljen kozarec
Včasih na mizi
stala sta dva,
zdaj kozarec osamljen stoji
za enega.
Izpijem to vino,
grenak je okus,
samota je v njem
v kozarcu za enega.
Moje lehe
Moje lehe so zorane,
moje lehe so posejane,
moje lehe so požete.
Zdaj oplajam se z darovi,
zraslimi na njivi mojega življenja,
sem ter tja vzcveti še kakšna rožica.
Le jaz jih znam ceniti,
te lehe mojega življenja.
MARICA KAČ
Marija Kač, se je rodila leta 1925 v Olešču pri Laškem. Zgodnje otroštvo je preživljala pri stari mami, kmalu pa je morala služiti pri kmetih.
Zelo živo se spominja očeta, ki jo je naučil brati še preden je začela hoditi v šolo. Tudi sam je bil velik ljubitelj knjig in je rad risal.
Sedaj živi v Celju, kjer si je tudi ustvarila družino. Zaposlena je bila v tovarni EMO.
Njene pesmi so zaznamovane s socialno tematiko. Že leta 1963 jih je objavljala v različnih časopisih in revijah. Sama zase pravi, da so njene pesmi podoba nje same, odraz vzponov in padcev, ki jih življenje prinese vsakomur.
Na RTV Ljubljana je sodelovala v nekaj Literarnih nokturnih, prijateljevala je s Franom Rošem. Njeni vzorniki pa so Heine, Puškin, Goethe in seveda naši domači književniki, kot so Igo Gruden, Ada Škerljeva, Marička Žnidaršičeva in Ivan Minatti.
Poetu
Če si poet, je bolje, da molčiš
in sebe ne odpiraš svetu,
lahko se kdaj v visokem letu
znajdeš na tleh in se zdrobiš.
Prekrhek si za groba tla teh dni,
preubog tvoj žep in tvoj drobiž,
vseh honorarjev ni za lačno miš
in marsikdo se zviška ti smeji.
In včasih slišiš bežno, med ljudmi:
"Ga vidite! Poglejte samotarja!
Ta revež se še vedno z rimo ukvarja,
verjetno v glavi nekaj prav mu ni!"
Želja po svobodi
V zameno za tvoja drobna krila, ptica,
bi ti nasula prgišče sladkega zrnja.
Mehko, toplo gnezdo bi ti spletla,
pred ujedami bi te branila
in z zlatim obročkom bi ti vrat okrasila.
Vse, prav vse, bi zate storila –
v zameno za tvoja drobna krila.
Rumeneči listi
Pod oknom gloga listi rumenijo,
že dolgo je, odkar je odcvetel.
Razkošni cveti zdaj na tleh trohnijo.
Kdo naj pred usodo to bi jih otel?
V večer otožno listi šelestijo
in veter poje žalosten napev,
oblaki temni prek neba hitijo,
jesenski dan je tiho dogorel.
Saj tudi mene se jesen dotika,
mladost je mimo zdrknila kot plaz,
a v srcu ni zbledela tvoja slika,
dotaknil nje se ni ta kruti čas.
Dovoli mi, da tiho v srcu nosim,
spomin na te, na beli glogov cvet.
Vem, za ljubezen zdaj zaman te prosim,
še roke stisk je hladen kakor led.
DANICA KLOVAR
Rodila se je leta 1951 in otroška leta preživljala v Nazarjah. V Celju je končala Srednjo ekonomsko šolo.
Pisala je že v šolskih letih. Je članica zveze kulturnih organizacij in Celjskega literarnega društva. Oktobra 1997 je v samozaložbi izdala svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Strune ljubezni.
V predgovoru je Drago Medved zapisal, da je pesnica svoje pesmi dolgo nosila v sebi, in da je z njimi presenetila. V vsebinskem smislu z izjemno liriko, z izjemno občutljivo temo. Njena iskrenost v čutenju, kaj mora povedati in način, kako elegantno je to storila s pesniško metriko pa odkriva pesnico, ki vsekakor ima kaj za povedati.
Vprašanje
Vprašanje je,
kaj bolj boli,
ko tu si,
ali ko te ni?
In kaj tako
zelo skeli,
ko najine se
srečajo oči?
Vprašanje z vprašanjem
si odgovori:
zakaj pa gledaš me
v oči…
Telefon
Sredi mrzlih zimskih dni,
ko skoraj že zastal zamah je ptici,
na oni strani topel glas
skoz’ eter se prebija v žici…
Kako pri vas je, ste doma,
vas najde sonce ali mraz vam gospodari?
Je še kaj toplo tam na dnu srca
ali pa žalost spet v nočeh rovari?
Ah, dobro, dobro je sedaj,
na drugi strani glas veselo odgovarja,
pokril je sneg poti nazaj
in novo gaz srce ustvarja…
Brez besed
Ne iščem več besed,
preplitek je pomen
in prazen njihov zven,
v njih tvoj odsev je bled…
Kot žarek iz neba,
kot soj neštetih zvezd,
rešitev prašnih cest –
v globini tvojega srcá…
V mislih ti povem,
da ti si tista luč,
zaprtih vrat si ključ…
Besed ni treba… vem…
CILKA LIPNIK
Rojena je bila leta 1935, v kmečki družini, na Klakah pri Lesičnem na Kozjanskem. Nižjo gimnazijo je končala v Kozjem, učiteljišče v Celju, Pedagoško akademijo - razredni pouk pa ob delu v Mariboru.
Učila je v več krajih, nazadnje v Celju. Dvajset let je bila mentorica študentom na Pedagoški akademiji v Mariboru. Osemnajst let je vodila tabornike v različnih krajih.
Zadnja leta službe je vodila krožek mladih dopisnikov.
Leta 1994 je v Novem tedniku izhajal njen podlistek Moja službena leta – Biti učiteljica. Leta 2001 je izhajal v Rogaških novicah podlistek Pot navzgor (borba z rakom).
Leta 1999 je v samozaložbi izdala knjigi Biti učiteljica (moja službena leta) in Aloja (ezoterične črtice). Knjigi sta bili razprodani. Zaradi povpraševanja jih je ponatisnila v samozaložbi.
V letu 2000 je v samozaložbi izšel roman Sviloprejka, ki pripoveduje o prijateljstvu. Tudi ta je razprodan.
Svoje prispevke objavlja v zborniku Likus, Lipa Domžale in pri Celjskem literarnem društvu.
Občinska zveza tabornikov pripravlja za tisk knjigo Taborniški spomini. Za tisk sta urejeni knjigi Mavrične vrtnice in Rast navzgor (borba z rakom).
Pri založbi DZS čaka na izdajo knjiga Cvet jabolka spoznanje.
Božični čas
Slišim glas: “Božičku napiši pismo!”
Me bo uslišal?
Dragi božiček!
Naj bo ljubljeni tu, da me močno objame in stisne k sebi! In ko pride noč, naj bo ob meni, da mu zašepečem tiho na uho, kar bo samo zanj. Naj se mi zaiskri najlepša želja, misel! O, ljubi, tako rada bi začutila tvoj korak, tvoj dih, tvoje roke! Ljubi, močno objemi in stisni me! Bodi tu!
Naj narava spi v globoki tišini, da tebe slišim, da zagledam tvoj obraz, da zasije v okolico nov čas tvojih oči, ko se bodo v svetlobo prebujali tudi grdi ljudje … Smeh bo najin gospodar! Pridi!
Hvala, Božiček! Si ga že poklical na pot čez hrib in dol brez nezgod!
Nič ni bolj pomembno kot čas, ki si ga namenimo drug drugemu. To so biseri življenja in življenje je neprešteta ogrlica biserov!
Tu si. Objamem te, moj si! In jaz sem tvoja mavrica jesenskega cvetja!
Ljubezen je nekaj, kar nikoli ne umre, čeprav je včasih siva, drugič pa jo je toliko, da si pijan od nje in ne verjameš, če je to sploh resnica … iskrice, zvezdice, rožice, prameni svetlobe, plamenčki, ples, ples z ljubeznijo … To je vrisk, je viski, je zabava: to sva jaz in ti!
Ljubezen je vsemogočna, večno mlada, človek ne šteje let. Poln energije, da bi obrnil svet, čeprav ima mnogo več kot dvajset let. Tako je, če je človek od ljubezni zadet! Potem raziskuješ nova obzorja, nove oaze, novo naravo v sebi in okolici. Vse je v življenju mogoče, samo verovati moraš in zgodili se bodo čudeži! Bistvo ljubezni je – vsak dan pocukaj in poglej pramene z drugega zornega kota svetlobe. In kaj se zgodi, če se pramena združita?
To boš povedal ti, moj ljubljeni! Nekoga potrebuješ, ki zna ti dati malo, veliko samega sebe in ljubezni. Nikoli ne smeš reči: “Jaz ne znam!”
Znaš več, mnogo več kot zmoreš sedaj. Znaš to, kar jaz v sanjah nikoli ne sanjam. Tvoja drugačnost, tvoj pogled, tvoj nasmeh spremeni morske pene v resničnost, v valovanje morja, v vihar, v orkan želja … Zato nikoli nisi sam, nisem sama, ne bova sama!
Povsod se srečujem s tvojo podobo, ki je vsak trenutek v novi podobi, novi obliki žive in mrtve narave, v plamenu sveče, glasu ptice, v zvoku laježa psov; odsev srebrne in zlate lune; v snežinkah, ki ima vsaka novo obliko, ponovljivo …
Ljubezen vedno upa, veruje v nov dan in ne dovoli zajezitev, kajti pod njeno silo bi se še tako mogočen jez, ki bi ga zgradil človek, zrušil, uničil okolico … Tega pa božja energija, beli vodniki in dobri ljudje ne dovolijo. Med te spadava tudi ti in jaz.
V nama je vedno smeh kot sončen dan. Nikoli naju ni strah za jutri, ker vedno s tabo v srcu sem. Tako živiva s srcem v srcu. Znam živeti sama, vselej s tabo se smejati tam, kjer je sama pustota, ker je tudi tam nasmeh tvojega obraza, ki razsvetljuje okolico in prinaša srečen dan. Ne znam živeti brez tebe, se smejati, ljubiti, ker ti si vse, kar imam!
Ti me spominjaš na najino nedotaknjeno ljubezen, kot da se je ustavil čas: Zemlja se vrti, vrti … čaka na tvoj ritem, korak … da skupno zasanjava v temi, senci, soncu in se objameva v skupen ritem novega življenja!
Pridi, pridi! Že plešem nov ples, solz sreče, nežnosti in neraziskane divjine v neskončnih barvah glasbe tvoje duše.
Tvoja mavrica v jutranji zarji, ki prosi: odpri vrata, da posije sonce v sobane najine duše!
MARIJA LIPOVŠEK SCHÜLLER
O sebi
Kdo in kaj sem, pripovedujejo pesmi; tudi ljudomrzništvo, navezanost na živali in poznavanje rastlinstva je brati v njih. Živim ne le med gozdovi in travniki, ampak tudi z njimi, ob Savinji, ki tiho upočasnjuje svoje zadnje korake, med Kopitnikom in Velikim Kozjem, kjer spomladi vsak ljubitelj gorskih rož najde nekaj za svoje oko …
(Iz knjige Marije Lipovšek Schüller, Ptice želja)
Preprosto …
Ni vsak splet besed pesem
in ne kup prošenj molitev,
kot notno črtovje ni melodija,
niti valovanje teles ples.
Vsaka ptica pozna svojo pesem;
lahkotno jo pleše povsod
in trave se klanjajo vetru
brez taktov, črtovja in not.
Čudež rastlin in živali
ne da se prenesti v ljudi,
ki gluhi za klice narave
ostajajo v večni temí!
Ne priznavajo ptic in ne trav,
prepolni so bolnih skušnjav,
slepi za umetnost narave,
ki zibel je njihovih zmot.
Novembrski sonet
Novembrskim trtam, ozaljšanim z zlatom
rjasta hosta vrača odmev,
trate še vedno so živo zelene,
vsesvétnic razkošje zaslanja vsak plot.
Narasle vodé so se umakníle,
le blatne sledi so razprle v nebo,
kjer sonce še vedno z modrine se smeje,
takoj ko predre jutránjo megló.
Na gozdnih poteh korak šelesti
in palica vztrajno liste nabada,
kot davni spomin prebada srce –
ni več razpotij skupnih poti;
z mojim korakom gre vštric le samota
in žalosti polno jesensko srce.
Tujci
Slehernik je unikat,
a redko kdo kot jaz – čudak,
ki od ljudi beži
in se samote veseli.
Odmaknjeni so mi –
obraščeni z načrti,
dušeči se v željah
in sami s sabo sprti!
Ne potrebujem jih –
prav vsi so si enaki,
jaz zanje sem sanjač,
a oni zame so – bedaki!
METKA MAROLT
Metka Marolt je bila rojena leta 1979 v Celju. Je študentka Akademije za glasbo, smer flavta ter Fakultete za družbene vede, smer komunikologija.
Z glasbo se ukvarja že 15 let. Sodelovala je na državnih tekmovanjih mladih glasbenikov Jugoslavije in kasneje Slovenije. V letih 1991–1998 je osvojila eno zlato in dve srebrni priznanji. Svoj talent je dokazovala na številnih nastopih pri nas in v tujini.
Pesmi piše 8 let, leta 1998 je izdala pesniški prvenec Na belem oblaku.
Moje drevo
Upadel je zadnji list z mojega drevesa,
dežna kaplja je našla zibel v njem.
Uprla sem oči v začarano drevo,
visoko vzpenjajoče se k nebesom.
Še zadnjič sem se ozrla,
nato sem s sklonjeno glavo poljubila tisti mrtvi list.
Prinašal mi je srečo.
Izgubljeni čas
Gledala sem te z odprtimi usti,
ker nisem mogla dojeti,
da ima lahko en človek tak fazni zamik.
In potem sem ugotovila,
da ni poanta v tem,
da ti sploh kako stvar razlagam.
Itak bi s tvojim IQ dojel šele jutri.
Sranje, si izguba časa.
Na postaji
Čakam,
nič novega se ne zgodi.
Starec pristopi k meni,
mi poljubi roko,
kot da bi bila nekaj posebnega,
nato odide.
Gledam naokrog,
nikjer nikogar,
ki bi razumel.
Saj ne morem pričakovati
od bedakov,
da bi razumeli.
VIRGINIJA MEHLE MAJERIČ
Svoje pesmi je objavljala v glasilu Banke Celje – Banka in mi, v reviji Tajnica in v glasilu občine Hajdina. V zadnjem času piše misli namenjene posameznim priložnostim. Objavljamo nekaj izsekov.
Materi
… bila je prvo, kar uzrle so oči
zvečer se lik njen zlil je s sanjami,
ujela je vsak začeten, negotov korak
in vsaka solza, ki je oko jo potočilo
se zlila je v njeno krilo …
Vnučki
… mladost se moja s tabo je vrnila
kot metulj razprla pisana je krila …
Ob poroki
… ko srce zaleskeče se v očeh,
skrije se v nasmeh,
ko ob licu zažari
in se začuti v dlaneh -
življenje popelje po najlepših te poteh …
Ob rojstvu
… kako lepo zaslišati je jok,
kako hitro se pozabi bolečina,
vse hudo se čez noč izbriše iz spomina -
ostajaš s srečo v svojih rokah,
ob njej zastaja ti dah …
Učiteljem
… Kot niti spletajo v vez se dragoceno,
begala so mlada srca
iščoč napotek vreden in iskren,
iskala so smeri, poti -
za njimi le v slutnji so sledi,
a srce polno ljubečih je vezi …
Prijateljem
… kje srečo požlahtnim,
kje žalost zvodenim -
že vrsto let
odgovor v srcu nosim – brez besed …
… kot prvi zvonček,
ki na jasi me pozdravi,
kot pesem ptic selivk,
ki sluti se v daljavi
in maestral, ki nežno mrši lase,
val morja, ki boža srce,
kot vroč kostanj, ki ogreje premražene roke,
kot sonce, ki se ujelo v listje je jeseni,
si trenutek sreče ujet v meni …
Zborovodji
… veter se podi s svojo melodijo,
ptica v letu ima svoj spev,
deževne kaplje ritem,
snežinke sanjajo napev,
se v taktu zliva potok v reko,
začenja žarek jutra hvalnico neizpeto …
Ob krstu
… zbudilo se je jutro v novo življenje,
odprlo nebeške oči -
kot sapica je, ki nosi obarvano listje jeseni,
snežinka, ki pada na mehko belo ravan,
pisano cvetje igrive pomladi,
najlepši vroč sončen dan …
Pa vedar so pota često viharna
in trpek je mraz,
ni cvetje vedno v razvetu,
ima sončna pripeka še en obraz …
takrat bom zate varno zavetje,
topla dlan,
pri meni zimzeleno bo cvetje
izvir za suh sončen dan …
V zahvalo
… ko gledaš reko - pozabiš, da iz kapljic je dežja,
zasnežena ravan – snežinke, ki so v noči padale na tla
in vsaka lepa gesta, stvar - iz trenutkov je življenja dragocenega …
Bralcem
Če kdo te vpraša, kako ujeti sanje -
odgovor je le en: verjeti moraš vanje!
Ko segaš po zvezdicah z neba,
ne pozabi ujeti snežink, preden padejo na tla!
V snežni noči iščem srca melodijo,
pesem davno izgubljenih not …
V duši moji je tišina -
izbrala napačno sem pot.
DARINKA PAVLETIČ – LORENČAK
Rojena je bila leta 1924 v Rečici ob Paki. Je akademska slikarka. Razen slikarstva je obdarjena tudi z drugimi umetniškimi talenti, kot so glasba in literatura.
Od leta 1955 je pripravila več kot petdeset samostojnih razstav, doma in v tujini. V zadnjem letu je razstavljala v Laškem, na Polzeli in v Slovenskih Konjicah, sodelovala pa je tudi na Mozaikovi koloniji v Braslovčah pod pokroviteljstvom MOS.
Za svoje likovno ustvarjanje je prejela številna priznanja in nagrade: Šlandrovo nagrado (1979, priznanje kulturne skupnosti Celje (1973), diplomo Zlato pero v Beogradu za ilustracije (1974), celjsko zlato pero v Beogradu za ilustracije (1979, celjsko Prešernovo nagrado (1974) in še marsikatere druge.
Pesmi je objavljala v Savinjskem zborniku, v Obrazih, v monografiji Polzele, v zbirki otroških pesmi Povej mi pesmico in na Radiu Slovenija.
Navadna pesem
V zaprti školjki časa
že davno sem obmirovala,
kot kamen tam na kraški gmajni,
kot trhla veja starega drevesa.
Utrujen je moj duh,
še bolj telo,
ki starost ga pretresa.
In čakam,
da jesen zagrne nebo,
ki se nad mano pne.
Čas zdaj počasi briše vse.
Mladost, ljubezen, sreča
so besede – no ja, o njih
se v pesmih piše, govori.
Kakor privid ostale so
tam daleč, daleč.
Ker sreča me ni obiskala,
ljubezen me je zapustila,
mladost pa – kje je že ostala?
In ko betežna stopam
v bresočončni, prazni dan,
ljubezen vrne se in me objame.
Dragulj, ki nikdar ne zbledi.
MOJ SIN IN MOJA HČI.
Kjer je cvetel rožmarin
Suha je trava,
rdeča je prst,
shojena je pot,
ki me je vodila
v nebesa ljubezni.
Spomin se dotika
minulih let.
Brez bolečin,
brez žalosti.
Z občutkom,
da vse mine.
A še je nekje
prgišče sanj.
Nekoč tu cvetel
je rožmarin
in sivkam vonj
dehtel je vsepovsod.
In bil je čas poletja,
čas upanja, čas cvetja.
Ko stopam
preko kraških polj,
kjer sivka je
dehtela v noč,
ko iščem pot,
kjer je nekoč
cvel rožmarin,
zavem se –
ni je več.
Stezo drago
je prerasla trava.
ostalo jo je
le za ped.
Zdaj kamen tu
in kamen tam
prekriva
njeno sled…
Epilog
Vroči dnevi
s temnimi urami
hrepenenja
so minili.
Dnevi iskanja
in čakanja
so se zgubili.
Ure minevajo,
minute teko.
Čas
počasi
vse tihe žalosti
zabriše.
Nemih spominov
nikdar ne izbriše.
Jesenskih
čarobnih barv
razkošje
je hitro zbledelo.
Umrle so breze,
kostanji.
V sivino
se vse je odelo.
megla
so cunjastih kope
se vlekle čez zemljo
razpokano, staro –
kot dolge,
boleče minute.
Pokrile jesensko
čarobno utvaro.
V led
je uklenil mraz
vse tihe loke,
gaje.
Kakor človeška srca –
bolečina.
V viharnih metežih
zasneženih noči
je slutnja smrti
objela
koščke spomina.
In spet je pomlad.
So sanje in želje.
Spet je povsod
samo veselje.
Spet bo poletje
z vročimi dnevi,
jeseni čarobne
sanjavi odmevi.
Zima bo –
kakor vedno –
snega nam nasula.
In jaz?
Ker zopet bo pust,
se pustno oblekla bom
in obula.
ZVONKO PERLIČ
Rojen je bil leta 1941 v Celju. Po poklicu je univerzitetni diplomirani ekonomist. Bil je znan napovedovalec in voditelj na Radiu Celje, moderator na javnih radijskih oddajah in tudi voditelj televizijskih oddaj na RTV Ljubljana. Deloval je v različnih celjskih podjetjih kot vodilni delavec. Prepotoval je domala vse države Evrope, poslovno in privatno.
Pesmi je pričel pisati v zrelih letih, intenzivno od marca leta 1999, ko je oslepel. Jeseni leta 2001 je izdal svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Ko so jablane vzcvetele.
Pisal je številne novinarske članke s področja gospodarstva, političnega in socialnega življenja, ki so bili objavljeni na Radiu Celje, Radiu Slovenija, Radiu Šmarje pri Jelšah ter v časopisih Novi tednik, Delo, Večer, v reviji Gospodarski vestnik idr.
Pesmi je predstavil na Radiu Slovenija, Radiu Celje, Radiu Šmarje pri Jelšah in na VTV Velenje.
Mati, ne pozabim te nikdar
O, mati,
veliko sem ti hotel dati
v povračilo za dobroto,
za ljubezen in lepoto.
O, mati,
naučila si me brati,
zapisati misel
in razbrati smisel.
O, mati,
kje so tisti časi zlati,
ko si kot ptičica vesela
prelepe pesmi pela …
O, mati,
da mi je le znati,
od kod ti tista moč,
kdo ti nudil je pomoč!
O, mati,
znala si roko podati,
še čutim tvojo dlan,
še vem za svoj pristan.
O, mati,
moral sem se življenju dati.
In zdaj pod njegovim bliščem
opravičilo zase iščem.
O, mati,
vem, da moraš iti,
a sprejmi moj poslednji dar,
ne pozabim te nikdar.
O, mati,
vem, da ne moreš ostati …
s teboj sem vsak trenutek,
prelep je ta občutek …
Preženi strah
Na skrivnostnih poteh mojega
življenja se prepletajo korenine
sreče in nesreče. Ni me strah
trpljenja in bolečin, strah me
je samote, ki hoče v dušo, v
misel.
Kje so bogovi, da me branijo
pred to moro, kje so vetrovi,
da odpihnejo strah iz misli?
Naj pride sonce. Naj s svojo toploto
omami dobro in zlo, da dobro ostane,
zlo pa zaspi. Strah me je samote,
demonov nesreče, biričev nasilja,
valptov življenja.
Kje je pot, ki vodi
mimo teh zablod, kje je cesta, ki
pelje v širni svet? Hočem iti daleč,
tja do morja in še dlje … Na njegovih
dlaneh bi zaspal za večno …
Skopuh
Tu nekje živi skopuh,
za ves svet je gluh,
vedno pravi, da je suh,
da živi samo od muh.
Če ga prosiš za pomoč,
brž oči obrne proč
in kot volk zavijajoč
zgine v temno noč.
Ves čas glasno stoka,
včasih tudi joka,
da so čevlje mu sezuli,
in da bos je, tuli.
Spremenila se bo klima
in prišla bo huda zima,
on pa nič denarja nima,
revež, to pa res ni prima.
Resnica pa je taka,
da se ti naježi dlaka,
saj skopuhova beseda vsaka
nikakor ne prepriča siromaka.
Če skopuh bi kaj izgubil,
trikrat bi nazaj dobil,
svoj denar bo dobro skril,
iz revežev bo norce bril.
Skopuh je pravi bogatin,
zares zvit je ta fakin,
poln raznih je dobrin,
res je pravi pasji sin!
KARL PETRIČ
Začetki Petričevega literarnega ustvarjanja segajo v zgodnja osemdeseta leta. Svoje pesmi in kratke zgodbe redno objavlja v raznih literarnih revijah, in sicer v Mladih potih, Dialogih, Obrazih ter v literarnih oddajah Radia Slovenija. V devetdesetih letih so mnoge njegove stvaritve ugledale luč sveta tudi v knjižni obliki: proza in pesmi v zbirkah Kaskader spomina (1993), Skozi pajčolan (1994), kratka proza in igre v zbirki Giljotina pravice (1994), novejše pesmi pa v zbirkah Notranji odmevi (1994) in Semafor mišljenja (1996). Leta 1995 je v sodelovanju z bratom doc. dr. Teodorjem Petričem izdal tudi besedila z notnimi zapisi z naslovom Vrata v poletje. V istem letu je tudi izdal svojo esejistično delo Hierarhologija I. del. Zdaj po končani diplomi, z naslovom Uporabniki knjižnic in stres, ima namen izdati svoje kratke zgodbe in roman z naslovom Kompas usode. V prihodnje se je zavezal, da bo poskušal s pomočjo Celjskega literarnega društva, kjer je tajnik, in Šolskega centra Celje, kjer je bibiliotekar, spodbuditi mlade literarne talente.
Sredi potrtosti in hrepenenj [erratum hrepenenja]
dolge vejice breze
neusmiljeno bičajo in božajo
neutrudno mlado telo
lica v jutranjem svitu
so vsa zagorela
od opojnosti
in sočnosti njenih ustnic
še en dan za novo noč
sla vrta v drobovino
nenehno in večno
preko loka mladosti
v onkraj tihožitij
kot tobogan sredi jutranje rose
se razpostre in spremeni v paro
dve osebi v polmraku
polno bojazni in hrepenenja
luč med njima ogrado prede
tjavdan brez sanj
žlahtna upanja potujejo zaman
od globinskih čustev je odjeknilo
v neobhodnosti dotika
izmučen in hkrati osvežen
neuničljivi stik
se spremeni v vulkan
potrto in razžaljeno
se pogleda razideta
slika neznansko hitro zbledi
a nežna strela
lebdi v nepozabnost
prekipi prekipi nakar se
zadnji ton iz fanfar in violin
obdrži
do razkola duše in telesa
Pesem je nastala leta 1986, objavljena na Radio Slovenija leta 1987 in v pesniški zbirki "Kaskader spomina" leta 1993.
Struna v labirintu laž [erratum laži]
peščeni vihar slepi oči
rdeča pot vodi v labirint noči
preko porušenih stebrov iluzij
v zrak se dviguje ognjeni dim
naključje je razneslo
sključenega starca
v duši številnih bolesti
prelestno pada v objem
kraljici mraka
krvniku nedolžnosti
v pragozd se vije skrivnostna pot
ki se v loku potrto vzpenja
na dno mastnega močvirja
strupenjača se kot strela
vgrezne v njegovo nagubano meso
in ga reši še poslednjih muk
prizidan obstoji
struna iz kože in kosti se izgubi
in zatone v daljni kraj neresničnosti
glasba zvoka prebada mrtvo hrepenenje
iz pločevine narejenega fanta
-(brni kot stara razglašena kitara)-
in se kot gnojna kaplja iz črnega srca
odpre
nakar odteče v kanale ognja in megle
izpari v ognju
spoji se z meglo
Pesem je nastala leta 1986, objavljena na Radiu Slovenija leta 1987 in v pesniški zbirki "Kaskader spomina" leta 1993.
Polet v neznano in padec
Ob vznožju petih stolpnic se je polagoma začelo svitati. Mrak, ki je dotlej pokrival železobetonske konstrukcije in utrujene obraze spečih ljudi, je s krikom petelina z neke zelo oddaljene kmetije začel izginjati. Nadomestila sta ga svetloba in brnenje diletanske trobente. Mnogo vek se je napol priprlo. Po nekaj neuspelih žarkih sonca v utrujena telesa so končno le zaškripale številne posteljne vzmeti: sključeni ljudje so šli v kuhinje, kjer so vključili kavne mlinčke. Ves kompleks petih stolpnic je začel brneti kot letališče prihajajočih in odhajajočih letal. Let ptic in burno mijavkanje nekega steklega mačka bi lahko bil pravi vzrok za jezo vseh mimoidočih hlapov sparjenega zraka.
Bolno spočeto jutro po nekaj minutah za večino zemljanov ni bilo več razvidno. S požirkom kave so se že prav v pričakovanju zamislili pri delu. Ob tem pogledu bi lahko marsikdo mirne duše dejal, da je cilj vseh ljudi en sam.
Martin B.K. je stopil do okna in se zazrl v nenadoma nastale barvaste zračne gmote, nedaleč od njegovih rok in nog. Prevzela so ga silna neobvladljiva čustva. Nato nekaj minut popolne tišine, zatem burno eksplozivno odpiranje in zapiranje stanovanjskih vrat, mrzlično tekanje, celo skakanje po oguljenih stopnicah. Brnenje avtomobilskih motorjev ni kazalo znaka, da bi sploh kdaj prenehalo. Končno, ko je ves hodnik utihnil kot ruina hrupa, mu je zašepetalo v uho:
ALI VIDIŠ TE POTI, OBDARJENE Z VSO ČEDNOSTJO IN NESKONČNOSTJO VESELJA IN TIHO ŽUBOREČE MELANHOLIJE?
OPRIJEMLJI SE VRTINCEV, KI TI BODO IZRUVALI VSE GLOBOKO ZARAŠČENE KORENINE BOLEČIN IN TE SPOJILI Z VSEMI MAVRICAMI ONSTRAN SLADKIH IN NEŠTETIH BISTRIH POTOKOV!
"Ja, vidim!" je neznanemu glasu začudeno odgovoril.
S kretnjami izkušenega plavalca in skakalca je skozi okno zapustil svojo sobo.
Počutil se je kakor pero z minimalno težo. Kot zamah svobodne peruti ga je odneslo v raj sožitja, v spanje nič hudega slutečega. Kot zvezda velikanka je sedaj osvetlil planete. Zračni tokovi, malo zaradi višinskega padca, malo zaradi svoje narave, so ga božali po tilniku. Ovijali so se mu med prste, kakor lijana okoli pragozdnega drevesca. Ljubko je priletelo nekaj kakadujev, ki so mu z velikimi močnimi zamahi kril ovlažili možgansko skorjo, ki je bila še pred nekaj sekundami prav izsušena. Ta boj z neznanim demonom je neskončen, toda prejšnja brezbrižnost, svobodomiselnost se je nenadoma sprevrgla v strašno fobijo. Zaslutil je bolečino, zaslutil je deformacijo telesnih udov. Nekaj grozljivih krikov, nakar zopet popolna tišina. Glasovi siren, prerivanje, panika !
Kratko prozno delo je nastalo leta 1983 in je bilo objavljeno v zbirki kratkih proz in pesmi z naslovom "Skozi pajčolan" leta 1994.
ZORAN PEVEC
Rojen je bil v Celju leta 1955. Je ekonomist in profesor slovenščine. Zaposlen je v Cinkarni, kjer je vodja Strokovne knjižnice.
Pred leti je bil na regijskem srečanju izbran na republiško srečanje mladih pesnikov in pisateljev Slovenije. Bil je tudi edini predstavnik Slovenije na enem od srečanj pesnikov in pisateljev Jugoslavije.
Na natečaju za Evropski mesec kulture v Ljubljani je prejel tretjo nagrado za pesem Mesto (prevod v angleščino); kasneje je bila prebrana še na podelitvi Župančičevih nagrad.
Objave pesmi – vse pomembnejše literarne revije pri nas (Literatura, Nova revija, Sodobnost, Dialogi, Apokalipsa, Revija 2000). Prevode pesmi iz angleščine so mu objavili v Reviji 2000 in v sedaj že bivših Razgledih.
Pesniške zbirke – Orbis pictus, 1986; Zapisi pozabljenih, 1996; Pod silikonskim nebom, 2000.
Papirnate tapete
There is a land called Lost
at peace inside our heads.
Geoffrey Hill
I
Pripoved v bajko svetle zvezde nosi,
pogled usmerjeno drži se shojene
poti, kaplja dežja, majhno veselje,
trepetavi glas. V sobi slika v okvirju,
na njej odstrnjen pajčolan pokaže
smiselno nesmiseln prizor –
oseba a sedi v fotelju, ob njej stoji
telo brez jaza, prismuk morda,
morda le maska, virtualni skeč,
v kamnu znanci brez obraza
in ženska s sklonjeno glavo
izgleda, kot da teži jo bivši čas,
ki nosi ga s seboj spomin boga.
Oseba b – z njo angel onkraj vsega biva.
Človek in ptica
Sončno popoldne.
Človek se sprehaja po parku.
Ozre se proti nebu,
proti krošnjam dreves.
Na veji sedi ptica.
Prepeva.
Človek spleza na drevo.
Posluša ptico,
poskuša oponašati njen glas.
Potem pogleda navzdol
in vidi samega sebe,
kako pada z drevesa.
Moški v sobi
II.
Moški v sobi,
sedi na stolu.
Razmišlja.
V prividu si nariše žensko.
Ta ima dolge ali kratke lase,
velike modre ali kakšne podobne oči,
oblečena je v prozorno bluzo,
skozi katero silijo vršički napetih prsi;
z bosimi stopali stopa
po cerebralnih zavojih
moške domišljije.
Moški v sobi,
nepremično zroč v podobo,
ki mu prikimava.
Potem pomisli,
ali navidezna ženska že ve,
kaj on razmišlja.
In seveda ve, da se ne moti.
MILKA POVŠE
Gora ni nora
Pravijo, ni nora gora,
nor je tisti, ki gre gor.
Jaz pa nora sem na gore,
kdo pa mi za to kaj more?
Res se treba je truditi,
če do vrha hočeš priti,
dosti znoja pretočiti,
mnogokrat se vmes spočiti.
Ko se z vrha razgleduješ,
svet pod sabo občuduješ,
trud pozabljen je takoj.
Malo gori še postoj!
Vidiš, tamle, tista gora,
drugič moja biti mora.
Tak je moj današnji sklep.
Ko pa je ta svet prelep.
Sijaj, sonce
Sijaj, sonce,
sijaj, sonce,
sijaj, ko je zunaj mraz,
naj telesa se ogrejejo
nam na tvoj ukaz!
Sijaj, sonce, nam ljubezni,
sijaj, ko je v srcu mraz!
Naj ogrejejo se srca
vsakomur okoli nas!
Novoletne želje
Česa si najbolj želimo
zdaj, ko je spet leto mimo?
Več snega, da tole zimo
spet po starem preživimo.
Vigredi lepo zelene
in cvetoče, polne sreče
in ljubezni. In nobene
želje naj nam ne odreče.
A poletje naj bo tako,
da ne bo spet vse se scvrlo,
kakor zdaj že leto vsako.
Da nas ne bo spet potrlo.
Pa jesen bi bolj z veseljem
zadovoljni pričakali,
če ustreženo bo željam,
kakor smo se nadejali.
Potem se ne bomo bali
nove zime, res snežene.
Če še zdravi bi ostali,
želje bodo izpolnjene.
JURE RAVNJAK
Rojen je bil leta 1979 v Celju. Študira na Fakulteti za pomorstvo in promet. Poleg literature ga zanimajo tudi novejše glasbene smernice.
Leta 1999 je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Plastika.
Stopinje v polmraku
mrk sredi dneva
spolzi ti skozi oči
v ušesno votlino
da bi zamašil
tvoj glas
kažeš zobe
pena ti sili skozi njih
v prašno neskončnost
v mejna prostranstva
zelenih vrtov
ti greš in se usedeš
na pesek na skale
na neskončne obale
tvojih modrih misli
za barvo novega dne
UNDERDEPRESIJA
KO PRIDEŠ
KJER JE ZID
DA JE DEPRESIJA
TAM NEKJE NA NEBU
JEBE SE MI ZA VSE
ZA ROŽE IN SONCE
POL LITRA PIRA
IN ZA PRAZNE FUNKCIJE
JE TO KONEC, PRIJATELJ?
TAM POD MOSTOM
ČRNIH SENC
Kje se skriva realnost?
Skromen drevored
je iskal tvojo mladost.
Tiha senca
jo je skrila pod svoje srce.
Tvoji pogledi so se izgubljali v času.
Čakala si, a to nisem bil jaz.
Nežni koraki so pogledovali na uro.
Nedolžna ljubezen
je našla tvoj strah.
IRENA REHAR - IRČA
Rojena je bila leta 1960 v Celju. Zaposlena je v Cinkarni. Bila je član recitacijske sekcije in dramske skupine v Vojniku ter urednica mladinskega glasila ter vodja sekcije za kulturo v Cinkarni.
V tem podjetju je pripravljala tudi pomembnejše prireditve in bila pobudnik ter član odbora za izdajo zbirke pesmi Stopinje štirih in Po sledeh.
Udeležila se je treh republiških seminarjev za kulturo in je članica Celjskega literarnega društva.
Ujet spomin
Pogled ustavil čas, premaknil ga nazaj,
svet okoli naju, nepremično, nemo je obstal.
Bila sva le midva in usoda,
ki na harfo nežno zaigra.
Povsod tema, le iskric roj z neba
o sreči in ljubezni šepeta.
Neskončno skladje, pa čeprav za hip
v prsih porodi nemir, da ti zastaja dih.
Boža glas te, žge dotik,
iz daljave slišiš glasbo, ki ti je navdih.
Sama sva v množici ljudi,
le tam na steni pritegne slika, ki visi.
otok sanj in val želja,
ki dviga se in vabi, da obiščeš ga.
Ne danes, jutri … a morda že kdaj našla bova tisti raj,
ko trenutek sreče se bo v večnost spremenil
in dotik ljubezni še bolj okrepil.
Moč sanj
Zaman zatiskati oči
do onemoglosti, da žge, boli,
ko vendar to sva jaz in ti
in hrepenenje, da duša te boli.
Mi sanje noč prepolovi,
te duh moj išče, hrepeni
po tebi, na skrivaj le koprni
in bolj in bolj si te želi.
Udari grom, odžene sanje,
ki predolgo sem verjela vanje.
Zagledam v soju prave te luči,
kot tujec si, ki mimo mene odhiti.
Vse bilo je kot pomlad prezgodnja,
ki bohoti se le nekaj dni,
naslaja dušo nam in preden jo še poteši,
jo slana, mraz objestno pomori.
Prebuja dan se, zarosi oko,
pogled pa vprašujoče ozira se v nebo,
kot da tam odgovor bi iskal,
zakaj pomlad je mraz izdal.
KRISTIJAN ROPOTAR
Ostala si …
Ostala si samo otrok.
Otrok, ki jé čokoladice,
se igra s plišastimi medvedki
in poka balone.
Ostala si le kamen,
ki spotika ljudi okoli sebe,
boli, ko pade v glavo
in se ga ne da razbiti.
Ostala si čisto prazna,
brez pomena,
s pomanjkanjem zraka!
Prazna,
kakor škatla; nekoč polna sveč.
Ostala si križanka –
brez gesla,
na praznem listu.
Neizpolnjena in sama!
Ostala si …
Diagnoza
Dali ste mi diagnozo,
po kateri pljuvajo čebele.
Od slabosti črve zvija!
Presenečate me s svojo inteligenco –
kako ste pametni …
No, dajte mi še kak nasvet!
Morda se bo tokrat metulju razlil žolč,
ali pa bo treba opicam operirati slepič?
Kaj pa, če bi poizkusili znova?
Golobi bi verjetno izumrli
in namesto njih bi po Benetkah letali dinozavri!
Saj ne, da bi bilo kaj narobe,
niti da vas obtožujem,
le vaša diagnoza je sumljiva.
Zamenjajte poklic!
Kradete voljo do življenja!
Se zavedate, da ste kleptoman?
Po vaše tulijo volkovi,
ki imajo prebavne motnje.
Trdite, da so srne suhe,
ker imajo trakuljo,
ne spreminjate mnenja, ko zagotavljate,
da ptice nimajo posluha
in pojejo za gluhe!
Ste zbrani?
Napisali ste, da je kokoš grešnica,
in da naredi splav vsakič,
ko izvali jajce.
Kako predrzno!
Kaj boste pa sedaj rekli?
Bil bil …
Ura je 23:19, jaz pa sam.
Obupan.
Za mano je hud dan,
poln patetičnih glasov
in spačenih obrazov.
Pred mano pa megla,
ki čudežno mi moč obeta.
Energijo črpam iz revme,
če je to sploh revma,
kar v nogah čutim.
Da, res.
Saj sem mlad,
dovolj se imam rad,
A NAME NE VPLIVAJO
PRIJAZNOST IN TOPLINA, KER JE TO HINAVŠČINA.
PREVARANTI, SAMI GNOJI!
EDEN VEČJI KOT DRUGI.
In pravijo, da so prijatelji.
Idioti, nesposobneži, naduteži!
Kako preziram nasmeh …
To je laž, to je greh.
Milijoni, milijoni,
samo denar.
Jaz da bil bi milijonar?
Jaz pa bil bi kmet.
Da, svojo njivo bi imel.
In eno drevo,
sadovi bili bi moje zlato,
pozimi bilo bi mi zaupnik
in v jeseni namesto slike.
En sadež bi podaril tebi.
Res. Samo enega!
Ostalo bi bilo moje!
Imel bi tudi devet krav,
enega prašiča,
sedem kokoši
in dva petelina.
Bil bi kmet.
To bilo bi mi življenje …
Brez ogorčenja,
brez nepotrebnega hlinjenja in obotavljanja.
Bil bi kralj.
Kralj – kmet.
Zelo dobro.
Kakšno bo pa jutri vreme?
Rojena je bila leta 1977 v Celju. Končala je gimnazijo v Celju, diplomirala je iz razrednega pouka na Pedagoški fakulteti v Mariboru
Glede svojega ustvarjanja meni, da je razcepljena med kulturno-umetniškim življenjem in socialnim udejstvovanjem.
Med študijem je bila pet let prostovoljka na Centru za socialno delo v Žalcu (sedaj pa je prostovoljka na CSD Celje), kjer izvaja učno pomoč v tamkajšnji skupini za otroke na razredni stopnji. Opravila je tudi tečaj za voditelja Mladinskih delavnic in bila usposobljena za svetovalko zapornikom, s katerimi dela že 6. leto. Nekaj časa je delala z odvisniki drog v dnevno informacijskem centru Želva v Žalcu, vrsto let pa je delala tudi s posameznimi uporabniki psihiatrije.
Prvi zametki poezije so nastali že v gimnaziji, pisanju pesmi pa se je še posebej posvetila kot študentka.
Do sedaj je svoje pesmi objavljala v različnih časopisih in v nekaterih zbornikih, med drugimi tudi v celjskih “Novih obrazih” in reviji Mentor.
Poleg poezije piše tudi črtice o dogodkih in srečanjih z ljudmi, ki so na njeno življenje naredili večji vtis.
Zanima jo tudi likovna umetnost; ukvarja se s slikanjem na steklo, nekoč pa bi se rada poizkusila tudi v obdelovanju gline in lončarjenju.
Na večer zaprem oči
in nekaj v meni se lahno prebudi,
te podobe o bratstvu in enotnosti jugoslovanskih dni,
kola pobratenih narodov
in grški sirtakis maturantske večeri.
In um ve, kaj ni dobro za krhko srce,
zato se umakne iz kinodvoran,
kjer Lepa sela lepo gore.
A neizbežna je,
ta nostalgija večernih dni,
ne prizanaša mi ob tenkih zvokih violin
in Đoletove Da rata ne bude.
Sprašujem te: Od kod prihajaš,
moja balkanska duša, moja vroča kri?
Zakaj si tako daleč, da te ne morem prijeti,
in zakaj tako globoka,
da ti moje potapljajoče telo ne vidi dna ?
Je mar kriva Alka,
ki zaziba telo v ciganskem ritmu,
morda sij sveč ter jazz & blues v družbi na Kladivarju?
Ali pa je vse to moja otožna duša,
zajeta v nostalgijo večernih dni?
Jesensko listje šelesti na betonskih,
mrzlih tleh zapuščenega mesta.
V vseh svojih barvah je pisano, kot še nikoli.
Veter ga premetava sem ter tja.
Poigrava se in ga obrača,
ogleda si vse strani štrlečega listja.
Ogledam si ga tudi jaz:
rumena, kostanjevo rdeča,
in eden ... ta je v barvi tvojega očesa.
Nate me spominja!
Pohodim ga.
Vse, kar je med nama
(med in solze),
se nostalgično vije;
spletena gnezda ptic v srcih
in travnate prerije.
Vse, kar zapustiš,
so besede v temi,
čakajoče zaman rojene misli
na golih gimnastičnih telesih
in brodu ob Kolpi.
Izhaja iz misli, da je del vsega, in da je vse del nje. Od tod je iskati njene stvaritve, če jih začuti, potem so, in če jih ni, ni kaj ustvarjati.
Največjo umetnost ji predstavlja “naučiti se ljubiti in odpuščati – biti luč sočloveku in ne tema … to, kar vsi razumemo, dojamemo pa ne globoko v sebi …”
Pravi, da bi pomenilo razumeti in dorasti tej umetnosti postati človek, kakršnega si je zamislil Bog, ker je Bog ljubezen in ljubezen je Bog.
Namesto vas sem slekla svojo dušo
Cel svet imam na dlani,
miljone pod nogami,
Jaz pa se ukvarjam z Vami.
In to vse samo za svojo čisto vest,
da ne bi rekli, da niste me poznali,
da niste vedeli, da sem ista kot Vi …,
da vse tisto, kar boli Vas, skrijete, poteptate.
Zato, da bili bi fini – lepi …
a ostanete le prazni.
Jaz pa sem namesto Vas slekla svojo dušo …
Pa jo glejte …, glejte …,
a ne gledate mogoče svoje.
Odhajajo vse sanje in vse želje
in tista prekleta slaba vest,
ki vlada milijonom – tudi odhaja
s prekletstvom – prekletih,
ko so največji sovražniki svojih staršev – otroci.
Kakšni starši smo,
če nismo sposobni ljubiti …
in kakšni so otroci, ki niso okusili ljubezni.
Kakšni? A smo sposobni pogledati malo dlje od svojih stopal
in videti odraščajoče otroke,
ki zavestno drvijo v smrt pred našimi očmi …
in s svojim vandalskim načinom
kričijo … pomagajte … pomagajte …
Mi vsi pa se zgražamo in gremo dalje …
v pobožni želji – hvala Bogu, da to ni otrok –
pa kdaj pomislimo, če nas to še čaka,
če mogoče kdaj bo – pa ravno naš otrok čez 5, 10, 15 let.
Ja, res, zgroziti bi se mogli vsak zase, sami nad seboj.
Saj to ne more biti res – ali pa je in nočemo videti resnice –
le slepi gremo dalje, dalje … v propad,
v propad na drug način, a skupaj z našimi otroki.
LJUBEZEN MALO DRUGAČE – MALO PO MOJE
LJUBIM ODER – GLEDALIŠČE
LJUBIM PESEM NEIZPETO
LJUBIM OLJE – VONJ TERPENTINA
IN NAPETA PLATNA …
LJUBIM ODER, PESEM, SLIKO,
SKOZI TO – POVEM, POKAŽEM,
DA V ŽIVLJENJU NE NA LAŽEM …,
KER ŽIVLJENJE PREKRATKO JE,
DA BI ČLOVEK SE SKRIVAL IN LAGAL,
PREVEČ JIH JE, KI TO POČNEJO
IN MENE NI ZRAVEN …
JAZ RADA ŽIVIM
IN IMAM RADA LJUDI …
A NAJRAJŠI IMAM
ZAENKRAT
VELIKEGA TRDEGA KURCA
OD MOJEGA …
Vihar
V viharju tavam naokrog.
Še korakov ne prepoznam
in brez radosti se prelivam.
Sprašujem sapico,
zakaj hoče čistost občutka,
zakaj joče, ko nima bližine,
zakaj hrepeni? Zakaj, zakaj …?
Oh, veter, pobožaj osamljeno vejo
in tisto nedolžno cvetlico.
Ponesi drhtenje visoko na vrh,
da vrneš mi več kot dajem ti jaz.
Pobožam to sapico,
ki nosi in objema le mene.
Tu čutim odgovor, smisel viharja.
Nikoli več ne bom to,
kar sem sedaj.
Vsak del mene se spreminja.
Diham nov dih in prejšnjega ni.
Ni več obsodb ujetosti,
ki hrumijo iz ust nepoklicanih.
Nihče se v meni ne sliši.
Še največja nesnaga izginja.
Odmaknjenost od razuma
zbližuje smisel z vsebino mene.
Vem, da lepota ob zavedanju
označi le najino pot,
ki nima začetka in konca.
Samo je in pušča sled.
MIRNO ZRO OČI
V NEPREPOZNANO RESNICO.
DIH POLNI SAMO TA SEDAJ.
LE KAJ JE RESNIČNO?
MORDA DREVO, KAMEN, OBLAK
ALI ZGRADBA UDOBJA?
MORDA LJUBEZEN, ŽALOST ALI GLAS,
KI PRIHAJA OD SRCA DO ČLOVEKA?
ŠE MNOGO RAZLIČNIH JE MISLI,
DA ODGOVOR BI NASTAL.
TODA PRAVEGA IN DOKONČNEGA NI.
VSE SE SAMO VRTI IN BEŽI.
OB TIHI POZORNOSTI POSTANI.
NE IŠČI ODGOVORA, KI GA NI.
ZAPOLNI ČLOVEK LE Z LJUBEZNIJO TA SVET
IN POZABI NA ZUNANJI POGLED.
Rojena je bila Celju leta 1940. Živela je v Sv. Vidu pri Grobelnem. Pri drugem letu starosti je bila posvojena. V rejništvu je preživela zelo težko otroštvo, ki ga je tudi opisala v svoji prvi knjigi. S pisanjem se je začela ukvarjati že v otroških letih. Začela je s pisanjem dnevnika, ki ga piše še danes.
Največ piše humorne zgodbe, komedije in skeče, včasih pa tudi kakšno pesem za svojo dušo. Pred triindvajsetimi leti je z dramsko skupino v okolici Celja odigrala tri svoje komedije več kot štiridesetkrat. Leta 1998 je izdala knjigo“IMELA SEM TEMEN IN HLADEN DOM”, ki je izšla pri mariborski literarni družbi. Piše tudi za časopise, za kar je prejela že več nagrad.
Osebna izjava
Zelo si želim, da bi moje komedije, ki se jih je nabralo kar nekaj, prikazala ljudem in jim s tem ponudila smeh. V teh težkih časih smo vsi potrebni smeha in razvedrila, česar pa nikoli ni dovolj. Predvsem pa si želim, da dela pisateljev in ustvarjalce, ne bi obležala v predalih. Potrudimo se, da jih bodo prebirali ljudje, ki ljubijo in cenijo slovensko kulturo.
Hčerka prijateljice Zinke se je na vsak način želela omožiti. Mati je poroki zelo nasprotovala, ker je bil bodoči zet zelo miren in izobražen, bil je veterinar, hčerka pa delavka brez poklica in zelo trmasta ter prepirljiva. Kljub temu sta se poročila.
Po poroki sta se preselila v malo hiško v sosednji vasi, ki jo je podedovala po babici. Nekaj časa sta mladoporočenca mater Zinko redno obiskovala. Zadnje čase pa so se obiski pri materi vse bolj redčili. Kadar dalj časa nista prišla domov, je Zinka takoj vedela, da je pri njiju nekaj narobe. Hčerka namreč tega nikoli ni priznala in pred materjo sta vedno vse prikrila.
Zopet je minilo dalj časa, ko nista prišla na obisk domov, zato se je Zinka na hitro odpravila na obisk, v cekar je še dala malega petelinčka za kosilo. Čez teden nikoli ni hodila na obisk, zato je bilo to presenečenje. Ko je prispela, je že pred vrati zaslišala glasen prepir. Potrkala je in nihče ni odprl. Vhodna vrata so bila odklenjena, Zinka je vstopila v vežo. Preden je potrkala, je slišala izza zaprtih kuhinjskih vrat prepir:
"Sploh veš, kaj govoriš! Ti bik "zarukani", da veš, da si svinja!"
Mati je ugotovila, da je to glas njene hčere Majde. Takoj za tem se je oglasil zet:
"Mar misliš, da si ti najbolj pametna! Čisto navadna koza sloka si in trmasta kot dalmatinski osel!"
Mati je vedela, da gre zares in se je v hipu spomnila šale ter še glasneje potrkala.
"Ja, naprej!" se je zaslišal jezni glas hčere.
Mati Zinka je počasi vstopila in hčerka je presenečena obstala sredi kuhinje.
"Trkala sem, pa me nihče ni slišal, tako glasni ste, kot bi vas bilo deset."
"Ali si dolgo trkala?" je preplašena in v mirnem tonu vprašala hči.
"Seveda, ravno tako dolgo, da sem slišala, da sta že nabavila nekaj živine. Slišala sem, da imata bika, svinjo, osla in kozo. Ampak če sta že nabavila živali, zakaj nista nabavila zdravih? Slišala sem, da imata "sloko" kozo. Jaz sem mislila, da se ti, zet, kot veterinar bolje spoznaš na živino."
Hčerka je pogledala moža in vsi so se nasmejali. Mati pa je vzela iz cekarja petelinčka in rekla:
"Če že imata vse živali pri hiši pohabljene, sem vama jaz prinesla enega zdravega petelinčka za kosilo. Upam, da sem si zaslužila eno kavico."
Pri kavici so se vsi sladko nasmejali in hčerka je ugotovila, da mami ne bo mogla več lagati, da je v njenem zakonu vse v redu. Da pa je bila mera smeha še bolj polna, je mati v veži, ko je odhajala, videla miško. Zelo se je bala miši, zato je glasno zakričala in odhitela nazaj v kuhinjo. Ko se je uspela vsaj malo zbrati, je vsa prestrašena rekla:
"Naslednjič, ko bosta zopet naštevala živali pri hiši, ne pozabita na dobro rejeno miš, ki sem jo videla v veži. Pa ni bila "sloka", kar ravna se mi je zdela."
Ta dogodek nam je morala Zinka večkrat ponoviti in dolga leta smo se ob njem nasmejali.
Neštetokrat skozi okno zrla sva objeta,
večerni veter je v obraz nama pihljal,
ob spominih na mladost
bila sva vsa prevzeta.
V jeseni svojega življenja
načrtov sto sva še kovala,
predloge nove si prerokovala,
načrtom nemogočim se smejala.
Imela sva še sto želja,
kot da nikoli ne bova umrla
naju usoda kruta je prehitela,
nad naju zlo poslala, da je tebe dragi pokopala.
V ranem jutru ptički so zapeli,
prav otožen se mi zdel je njihov glas,
ti omahnil si v naročje moje, kot bi hotel reči:
“Glej, draga rešil sem se jaz.”
S teboj ujeta sem preplašena obstala,
jokala in prosila:
“O, Bog nikar, nikar,
nikar mi ne vzemi vse kar sem ljubila, zanj živela in trpela,
o, Bog nikar.”
Leta samote so minila,
skozi okno sama zdaj strmim
vetrič hladen me objema,
kot da še vedno si ob meni ti.
Vsak večer pa moje misli poletijo, na tvoj grob prerani
in grenka solza me iz sna predrami.
Včasih tako si zaželjena,
da po tebi hrepenim,
tudi če se s prijatlji veselim,
si na koncu le tebe samota zaželim.
Vsak dan je hrupen,
muči nešteto nas skrbi,
opravki, služba, sto stvari.
Zvečer iz svojih ram vse to odložimo
in zopet si za hip, le tebe samota zaželimo.
V starosti in bolezni,
ne trkaj nam na duri,
prisotnost tvoja naj ne moti nas ob zadnji uri.
Prostor tvoj zasede naj beseda nežna, topla dlan,
ti samota takrat pojdi stran.
Rojen 1932 v Ljubljani. Zobozdravnik in primarij doktor v pokoju, do upokojitve delal v Železniškem zdravstvenem domu v Celju, je eden od štirih slovenskih članov Societas internationalis for the history of medicine v Antwerpnu, tudi predsednik Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture v Sloveniji. Avtor zobozdravstvene zbirke v Muzeju novejše zgodovine v Celju ter urednik zobozdravstvenega občasnika Radiks. Izdal je več knjig in veliko število člankov v poljudnem in strokovnem časopisju o slovenskih zdravniških osebnostih in o zgodovini zobozdravstva. Kot literat je izrazito humoristično naravnan, avtor aforizmov in šal, ki jih je tudi zbiral od drugih avtorjev.
Bil je urednik zbirke šal na račun medicincev Smeh na vaš rovaš 1, 2; Društvo zobozdravstvenih delavcev Celje, Celje 1996, 1997. Izdal je zbirko aforizmov, šal in kratkih humoresk Iskrice in domislice; Društvo zobozdravstvenih delavcev Celje, Celje 1997.
IZVIRNOST MISLI: je nekaj, o čemer redko razpravljamo. Večina jih ima brado. Če bi se Adam slučajno prebudil in vrgel pogled na ta pregrešni svet, bi razen starih dovtipov in vicev ne naletel na kaj bistveno novega. Nič nenavadnega ni, da se enaka misel ali podobna po vsebini in namenu porodi pri več mislečih ljudeh. Pod soncem nič novega. Nisem izvirni mislec, kajti razkril bi se kot človek, ki ne ve, kaj so že pred njim ljudje mislili. Vedno znova odkrivamo že odkrite svetove, stare misli, ki pa niso plagiat, čeprav izgleda tako. So le stare misli v novi obleki.
Tudi vici na račun zdravnikov so bili, kot so danes tudi, kljub spoštovanem poklicu, edinem, ki lahko premaga smrt, splošno priljubljeni. Zdravniški poklic je od nekdaj vzvišen, od zdravnika pa so pričakovali več idealne požrtvovalnosti, nesebičnosti in zatajevanja samega sebe kakor od drugih poklicev. Zato javnost od zdravstvenega stanu vselej veliko zahteva, kar nujno pripelje do nasprotij s stvarnostjo človekovih napak in slabosti. Te so v medicini postale tako predmet satire kot odsev pritožb, tožb in kritik bolnikov. K temu so često pripomogli zdravniki sami. Motiti se je človeško! Že to je dovtip, satira, vic. Tako se ublaži teža tragike in se bičajo napake zdravnikov. Sicer pa ni človeške dejavnosti, ki bi ne bila v določenih okoliščinah predmet humorja, domislic in dovtipov.
V medicini se spopadamo z najbolj dragoceno človeško dobrino, z življenjem. In ravno tam, kjer je v igri nekaj najbolj dragocenega in resnega, sta smeh in komičnost najbližja tragiki trenutka.
Med najbolj priljubljenimi pogovori z noto humorja je zdravniški honorar. Hvaležnost bolnikov je kratka. Zdravniki vseh časov so izkusili to bridko resnico. Ozdravljenemu ostane neprijeten spomin na plačilo. Če se mu zdravje poslabša, krivi za to zdravnika. Če pa umre, smatrajo svojci honorar za dejanje, ki ni ravno rahločutno, celo skregano je z zdravniško prisego. So pa tudi taki, ki čutijo do zdravnika tolikšno hvaležnost, da se jim zdi celo odveč, da bi ga posebej honorirali.
Hipokrat je dejal, da hvaležnost bolnikov mineva z boleznijo. Dodajam: vzemi denar, dokler je čas, dokler je bolan, ker zdrav plača zelo težko. Tri obličja ima zdravnik. Angelsko, ko ga pokličeš in pride, božje, ko bolniku pomaga in satansko, ko terja nagrado.
Komentira pa jo tako: “Zdelo se mi je, da je bila moja bolezen lahka, toda račun mi dokazuje, da sem bil hudo bolan.
Da, da. Bili ste zelo bolni. Le vaši močni konstituciji se zahvalite, da ste še med nami. In bolnik zajavka, naj gospod zdravnik, za Kristusovo ime, ne pozabi na to, ko bo pisal račun.
Država seveda podpira tako razmišljanje svojih državljanov in jo visoko čisla in neguje – dokler sama ne zboli!
Rojen je bil črnogorskim staršem leta 1931 v vasi Vitomirica pri Peći, Metohija. Po končani mali maturi je bil leta 1947 sprejet v Sanitetno oficirsko šolo, odsek za dentiste, v Beogradu. Šola se je leta 1949 preselila v Šentvid pri Ljubljani, kjer je leta 1949 končal šolo ter kot oficir in dentist vodil zobno ambulanto v ljubljanski garniziji. Po osmih letih pisanja vlog mu je leta 1957 vojska dovolila redni študij stomatologije na ljubljanski medicinski fakulteti. Fakulteto je končal leta 1963. Štiri leta je bil vodja garnizijske ambulante, nato pa načelnik Stomatološkega oddelka Vojaške bolnišnice in hkrati predstojnik zobozdravstvene službe ljubljanskega armadnega območja, vse do invalidske upokojitve leta 1978.
Leta 1971 je magistriral iz področja ožje stroke, leta 1985 je zagovarjal doktorsko disertacijo, leta 1988 pa mu je bil dodeljen naziv primarija.
Bil je tudi aktivni soorganizator različnih strokovnih srečanj v različnih krajih po Jugoslaviji.
Leta 1976 je bil ustanovni član Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije, ki združuje zdravnike, veterinarje, farmacevte in izobražence drugih strok; nekaj časa je opravljal tudi tajniške funkcije, bil pa je tudi njegov predsednik.
Leta 1981 je organiziral Skupnost partizanskih zobozdravstvenih delavcev ter bil njen predsednik do razpustitve leta 1994.
Bil je tudi soorganizator Društva piscev zgodovine NOB na Slovenskem in član odbora. Za časa študija je bil predsednik organizacije študentov stomatologije.
S pisanjem se je začel ukvarjati že kot dentist. Sprva so bili to članki z različno tematiko. Objavil je nad sto tovrstnih prispevkov v strokovni literaturi in v časopisju.
Do sedaj je napisal 14 knjig – 3 strokovne in 11 proznih del.
Strokovne knjige
Priročnik za bolničarje, 1969.
Zobozdravstvena služba v NOB na Slovenskem, 1985 (Kajuhova nagrada).
Zobozdravstvo na Slovenskem do leta 1940, 1991.
Prozne knjige
V zrcalu Račnega potoka, 1989.
V pajkovi mreži, 1992.
Pota njegove mladosti, 1992.
Beg iz pekla, 1993.
Senator s Sv. trojice, 1993.
Profesor dr. Jože Rant, 1995 (priznanje in zahvala Inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti, Medikohistorične sekcije SZD in Znanstvenega društva za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije).
Bratje Pirnat, 1997.
Kirurgovo življenje, 1998.
Mož dveh domovin, 1998.
Trideset dni med Slovenci v Melbournu, 1999.
Glasbenik Stane Habe, 2000.
V Kmečkem glasu je leta 1990 izhajal njegov podlistek Grenka sreča.
Bil je urednik in sourednik številnih zbornikov (druga Kajuhova nagrada, 1985).
Razen članstva v znanstvenem društvu je član Mednarodnega združenja za zgodovino medicine, slovenskega zdravniškega društva, slovenskega zobozdravniškega društva, Sekcije upokojenih zdravnikov SZD, Svetovnega slovenskega kongresa, Celjskega literarnega društva in Kulturnega društva Domžale.
Ureja tudi lokalni časopis “Žejan”.
Sredi jesenskega oblačnega popoldneva leta 1940 se je hiši, kar počez preko travnikov, bližal orožnik. Prihajal je vse pogostejši gost, pred katerim so se umikali tako otroci kot tudi odrasli. Dolga suknja mu je opletala okrog nog, za pasom pa mu je štrlela sablja. Prvošolček Božo ga je nekaj časa opazoval z dvorišča. Z vsakim korakom se mu je zdel večji, kot bi rasel iz zemlje.
Doma pogostih obiskov niso bili vajeni. Oče je vse dni delal na polju, zvečer je utrujen posedal v kuhinji. Kup otrok ga je obdajal, posedali so mu v naročju, ga vlekli za kratke lase in brke, on pa se jim je blažen nasmihal.
K hiši so pogosteje prihajali le strici, mamini ali očetovi bratje, sami ali z družinami. Takrat so otroci imeli velik praznik. Poleg obdarovanja s sladkarijami so se zabavali še ob poslušanju pogovorov odraslih. Posedali so naokoli in z odprtimi usti vlekli na ušesa vsako njihovo besedo.
Ko je mama skozi okno videla, da se bliža orožnik, je stekla po stopnišču. Oba z Božom sta mu šla naproti. Srečali so se na koncu dvorišča. Orožnik je mamo nekaj spraševal, ona pa mu je na kratko odgovarjala in potiskala sina od sebe, da ne bi slišal njunega pogovora. Boža je bolj zanimala njegova čudna obleka kot pa pogovor. Ko je ujel, da orožnik omenja njegovega najstarejšega brata Miloša, ki zadnje leto organizira skrivne sestanke z mladimi v vasi in se ogiba srečanja oblasti, se je še bolj stisnil k maminemu drgetajočemu telesu.
Naenkrat je orožnik strogo pogledal Boža v oči in vprašal: “Kaj si ti?” Božo je brez pomisleka odgovoril: “Črnogorec sem!”
Prav tako bliskovito mu je mama primazala klofuto, nato pa ga je objela in ga pritisnila k sebi. Zdelo se je, kot da bo obžalovala svoje dejanje in se mu hotela opravičiti.
“Zakaj si me udarila?” jo je potem, ko je orožnik odšel, užaljeno vprašal.
“Oprosti, morala bi udariti njega, a nisem mogla drugače,” je odvrnila, ko ga je še vedno tiščala ob svoje suho telo in sta se bližala hiši.
Pred stopniščem se je ustavil pred njo in ponovno vprašal: “Si me udarila zato, ker sem rekel, da sem Črnogorec?”
“Ja. Prav zato.”
“Ali nista vidva z očetom prava črnogorca?”
“Sva.”
“Kaj pa sem potem jaz drugega kot Črnogorec?” je užaljeno odvrnil in se postavil pred stopnišče. “Ne pustim te gor, dokler mi ne odgovoriš.”
“Tudi ti si Črnogorec. Vendar, če te vpraša orožnik, mu moraš reči, da si Srb. Premajhen si še, da bi vse to razumel,” ga je mati prijela za roko in skupaj sta se povzpela po stopnišču.
“Res je, ne razumem te. Toda sedaj vem, kako težko roko imaš,” se ji je nasmehnil in stekel pred njo. Notri je družina nestrpno čakala na mamo in sveže novice. Te so zlasti zanimale Miloša v podstrešnem skrivališču.
Rojen je bil v Celju leta 1980. Doma je v Štorah pri Celju, končal pa je Srednjo poklicno in strokovno šolo v Celju.
Trenutno študira na Fakulteti za gradbeništvo, smer promet.
Pesmi piše iz srednje šole, večno čaka na poletje, pripravljen je na iskanje samega sebe in smisla življenja; nasploh pa išče tudi svojo smer pri pisanju poezije.
SMRT.
LEPO IME ZA KONEC.
KONEC NEKEGA OBDOBJA –
ŽIVLJENJA.
SMRT.
VEČNA IN ZAKLETA PORAŽENKA,
V BOJU Z ŽIVLJENJEM,
KATEREGA ZAČETEK NASTOPI
PO NJENEM BREZUPNEM POSKUSU
NADVLADE NAD NAŠO BREZTELESNOSTJO.
Posekajo tvoje mlado,
življenja polno telo,
ko se ovijaš okoli droga
in s svojimi čari
izvabljaš poželjive poglede,
ter vzdihe omamljenosti.
Jemljejo si tvoje sadeže,
trgajo tvoj ponos, tvojo prihodnost,
a ti, ti le molče trpiš …
… in potem te srečam tistega dne,
v januarju.
V tebi ni več življenja in veličine,
le bleda barva v plastični vrečki
z rdečim napisom:
STROČJI FIŽOL.
Večer, vročina, lepljiva koža.
Spanec je nekje na drugi strani obzorja.
Oceani teme in zvezd nad nami.
Vonj mesta okoli telesa ti sili v nos
in vdaš se, ker si le človek,
misljiv, pogrešljiv, nadomestljiv.
Čakaš na spanec, ki je na drugi strani obzorja.
PRIDE ČAS …
PRIDE ČAS, KO SI MOŠKI NADENE ČRNO KAPO IN SE OZRE V SPOMINE POD NJO.
POTEM NOSI ČRNO KAPO, DOKLER MU LASJE NE OSIVIJO. TAKRAT SI SNAME KAPO
IN POD NJO SE SKRIVA SREBRNA MODROST. TAKRAT JE ČLOVEKA PREMAGALA STAROST.
RES JE. SO BILE NJEGOVE ZADNJE BESEDE. ZA TEM PA ŠE TISOČ MISLI, KI SO JIH IZGOVORILI NJEGOVI MOŽGANI.
RES JE. TO JE ŠELE ZAČETEK POTI. RESNICA JE NAŠLA SAMO SEBE.
STUDENEC ŠE NI PRESAHNIL IN VERJETNO NIKOLI NE BO.
RIBA JE ODPLAVALA OD STUDENCA K MORJU. TAM JE NJEN CILJ, TAM SO NJENE KOSTI.
LE MORJE JE DOVOLJ VELIKO, DA NI PREMAJHNO ZA LJUDI, KI SO BREZ SKRBI.
ISKALI SO, DOŽIVELI SO, NAŠLI SO?
ZDAJ SE SPOMINJAJO SVOJIH BESED: RES JE.
TISTI TRENUTEK SE JE VESOLJE USTAVILO.
ODVRTEL SE JE BARVIT FILM PRETEKLOSTI, OD ZAČETKA ČASA DO SEDANJOSTI.
SLEHERNO MISEL JE PREŽELA SLUTNJA.
NI BILO POTREBNO, BILO PA JE NUJNO, DA JE POSLEDNJI ČLOVEK SPOZNAL, DA JE UMRL.
MISEL
RIBA, KI SE JE IZGUBILA V MORJU, JE ŠE VEDNO DOMA.
I
Tistega dne se je stemnilo.
Niti žarka svetlobe sonca niso prepustili oblaki.
Na drugi strani ni bilo ne lune ne zvezd.
Tema povsod.
Zadnje molekule kisika so požirale sveče.
V mrzlih sobah strah.
Čar glasbe je nadomestila mračna tišina in
molitve zagrizenih ateistov.
“Kje je ladja odrešitve?”
Ne bo je.
Človek, ki je prvi pritisnil gumb,
je že zdavnaj umrl.
Nekaj dni kasneje je umrlo še zadnje bitje na zemlji.
Umrla je zemlja, ni več življenja.
II
Po nekakšnem naključju pa se je daleč, v vesolju,
na planetu polnem vode, žarek zvezde zaril v veliko
molekulo in ustvaril življenje.
Ta planet, za razliko od mrtvega planeta, ne
vsebuje težkih in nevarnih kovin.
Zametki sonca v njenih vodovjih pa so tako
redki, da ne obetajo slabega konca.
Rodil se je človek, poln veselja.
Rojena je bila leta 1932 v Loki pri Zidanem Mostu. V Ljubljani je končala učiteljišče.
Amatersko se je ukvarjala z gledališčem in režirala nekaj otroških iger. Od leta 1978 piše otroške pravljice, napisane v ciklusih o živalih, ljudeh in pravljičnih bitjih.
Njene igre so predvajali na Radiu Trst in Radiu Slovenija v oddajah Pravljice za lahko noč. Nekaj pravljic je bilo objavljeno v pratiki Mohorjeve založbe, v mesečniku celovške Mohorjeve družbe Družina in dom, lani in letos pa v revijah Ciciban in Cicido.
Do sedaj je izdala knjigi pravljic Božično drevesce, leta 1992 pri založbi Mohorjeve družbe Celje in Zmešnjavo v gozdu, leta 2001 v samozaložbi. Obe knjigi je ilustrirala Marjanca Jemec – Božič.
Bila je zelo huda zima, veter in mraz.
“Prav trapasto se mi zdi zmrzovati tu v gozdu,” je nekega dne dejala lisica. “Bistra kot sem si bom že našla delo v mestu. Če me ni v dveh dneh nazaj, pomeni, da sem dobila delo. Pozdravljeni!” je še dodala in vzela pot pod noge.
Vsa premočena kolovrati po mestnih ulicah, kar zagleda velik svetleč napis.
“GOSTIŠČE PRI KURJI NOŽICI.”
Vzklikne zvitorepka: “Kot nalašč zame.” Vstopi, ter se javi pri vratarju.
“Dober večer voščim. Zelo imenitno je tukaj in veliko gostov imate. Morda bi se našla kakšna služba zame. Veste, zelo sem spretna in delala bi samo za stanovanje in hrano.”
Vratar jo premeri od gobca do repa, pa pravi:” Ja, imaš pa res srečo. Sobarico potrebujemo. Kar jutri se javi v pisarni, da se pogovorite.”
Zjutraj se je lisička lepo oblekla in – dobila službo.
Odpravila se je na delo. Z repom je brisala prah, s prednjimi tačkami držala sesalec, z zadnjo levo nogo prestavljala pohištvo, po desni pa skakljala. Vedno je prva pospravila sobe.
Nekoč je šla mimo vrat sobe 113, kar zasliši hripav moški glas. Ustavi se.
“Torej je dogovorjeno,” se sliši iz sobe. “Mario, ti boš jutri na novoletnem plesu ukradel tisti bogati gospe Kurnikovi briljantno ogrlico. Da bodo ugasnile luči, bomo poskrbeli mi …”
Zvitorepka je slišala dovolj. Takoj je tekla k direktorju hotela, da ga obvesti.
“Kaj naj naredimo?!” je vzkliknil obupano.
“Jaz bom ulovila roparja,” ga potolaži lisička. “V moji kosmati buči se mi je porodila odlična ideja. Takoj vam jo povem.” In zaupala mu je svoj načrt.
Vsi so se pripravljali na novoletni ples. Lisica je pomagala gospe Kurnikovi pri oblačenju in občudovala njeno bleščečo ogrlico. Ko sta končali, ji je gospa prijazno dejala: “No, moja draga lisička, sedaj se pa lepo zlekni čez moja ramena in vsi bodo mislili, da imam pravo krzno.”
Tako sta se odpravili na ples in vsi so se lepo zabavali.
Ko je bilo najbolj veselo, naenkrat ugasnejo luči. Tišina. Nenadoma se zasliši obupno kričanje. Luči zopet zasvetijo in gostje zagledajo lopova Maria, ki drži v roki ogrlico gospe Kurnikove, njega pa lisica z ostrimi zobmi.
Policaji so odpeljali tatove, prestrašeno gospo pa v sobo počivat. Lisica – sobarica je bila junakinja večera. Poslali so jo v kuhinjo, naj si izbere, kar ji srce poželi. Tega pa tudi ni bilo malo.
Tako je zvitorepka lepo preživela zimo. Nekega pomladnega jutra pa jo je kar popihala nazaj v gozd.
Gostom hotela je pustila sporočilo:
“HVALA VSEM IN NASVIDENJE POZIMI, VAŠA LISICA – SOBARICA!”
Rojen je bil leta 1950 v Celju, po poklicu pravnik. Do sedaj je izdal tri pesniške zbirke Modre sence (1987) in Tišina samote (1990) ter Sipine življenja (2002). Pesmi je objavljal v reviji Fontana, Primorska srečanja in v celjskih Obrazih. Uspešno piše tudi besedila za znane narodnozabavne ansamble.
Sam pravi, da v svojih pesmih izraža hrepenenja, iskanja, soočanja s svetom in ure bivanja, v katerih je ujet. Neprestano beži v pristan lepote in miru iz sveta krčev in konfliktnosti, v svet odmikanja in odhajanja, kjer so skriti verzi mehke in spravljive poezije.
Tam ni več vrat.
Le še kamenje in prah
in bodljikav osat.
In veter,
ki pred večerom
prihaja vasovat.
Ure polzijo v omet
sesutega stropa.
Ure varljivega upa
in brez besed.
Le še šepet
listov dveh trepetlik.
Tam ni več rok dotik,
tam ni več tistih oblik
tople domačije.
Zdaj so tam
le še čudne sanje
steklenih oblakov v samoti zidov
in sprhnelih tramov.
Nebo je znova umito.
Na jug je veter
risal zadnje temne barve.
Zadnje kaplje
padajo v korito.
Svetloba mehko pada, pada …
Z nevidnim čopičem
se širi krog modrine,
srebrne, zlate niti
prepredajo prihajajoč večer.
Konec dneva bo odšel v mrak
in noč, polno mesečine.
Vonj narcis,
v daljavi več tišine …
Ozare.
Konec njive.
Plug obrača trudna roka.
Putrih.
Vroče čelo.
Hladna voda iz potoka.
Za pet brazd je še ostalo
nezorane njive.
Ni več moči.
Pogled zašel je truden
med koprive,
obstal je sredi misli
in strmel v plug.
Skoraj čas bo.
Skoraj tisti čas,
ko prijeti zanj bo moral
najstarejši vnuk.
I.
Je čas,
ko bi le sebi rad lagal,
a tebi bi dejal,
da iščem neko drugo pot,
drugačno, spremenjeno.
Na teh poteh,
kjer je vse polno zmot,
včasih tudi zamegljeno
in kamnov
v mozaiku neresnic,
več nimam kaj iskati, več nimam kaj ti dati,
ker vse je zaprašeno,
brez podnapisov “shranjeno”,
morda za vedno izgubljeno.
II.
Rad bi obrnil novo stran,
a kaj, ko nimam kam,
kar mi je še ostalo,
da skril bi kakor pes
na pol obžrto kost.
Iščem tam,
kjer je prostost
zakrita pod umazan prt.
Zdaj, ko ni ostalo več besed,
le nekaj vejic in vprašajev
in nekaj pomišljajev,
in drobnih pik in črt,
pomirjen sem
in več z nobenim nisem sprt.
III.
Je čas,
ko bi ti rad dejal,
da vse, kar sem ti dal
v vseh teh besedah,
bilo je iz srca.
Pošteno se mi zdi
in tudi najbolj prav.
Zdaj ti odločaš,
kot želiš.
Le to te prosim, da mi dovoliš,
da grem naprej.
Saj veš, da bi iskal
še vedno rad
nekje in daleč stran
in izkopal, kar sem nekje
že zdavnaj zakopal.
A v sebi še imam
in ti povedati želim,
da vse bo še lepo
in vse še prav
na tisti poti.
Seveda, če bom ostal
(upam, da te to ne moti)
le sam, kot bil sem do sedaj.
IV.
Pa vendar. Greš z menoj?
Povabim te, da bi iskala
morda nocoj
privid vseh skritih še besed.
Premišljaš? Se obotavljaš?
No, prav, vseeno hvala,
da si prisluhnil mi,
čeprav morda za kratek hip.
Hvala ti za tvoj pogled
na te vrstice.
Odšel bom dalje.
Saj nisem kip, da bi ostal
zalit v bron za dolgo, dolgo let.
Naj iščem še poti resnice,
nasmeh, morda še kakšen greh,
saj človek sem,
in prosim, oprostite,
malce še poet.
Felix vita nova!
Srečno novo življenje!
Treba je mnogo miru, da misli svobodno tečejo in gradijo nove zgodbe iz praelementov večnosti. Od pradavnine je zgodba človeškega začetka in spočetka v vseh kulturah in civilizacijah zapisana z velikimi črkami. Tudi na naših tleh. Srečno, novo življenje! Kako dragocen bi bil zapis o kulturi porajanja na naših tleh od nekdaj do danes! Se je kaj spremenilo? In če se je, kaj se je spremenilo?
Rojstva so ohranjala rodove in narode. Ljudje so si od nekdaj želeli potomcev. Svojih, ne posvojenih! Kri pač ni voda. Koliko žena so imenitniki zamenjali, samo da bi dobili naslednika! Dopuščanje moške neplodnosti seveda ni prišlo v poštev. Pa ni bilo tako le med dediči modre krvi, žlahtno gospodo, meščani in izobraženci, ki so predstavljali le peščico prebivalstva. Otroci so bili blagoslov tudi za tlačane, dninarje, kmete in kasneje proletariat. Koliko pridnih rok so povsod potrebovali!
Razvoj družbe, spreminjanje civilizacijskih norm, pisanih in nenapisanih zakonov sta tudi največji čudež narave – rojstvo – postavljala v različne okvire. Kljub propadu zahodnorimskega cesarstva se je na naših tleh ohranilo precej antičnih družbenih norm.
Ker je bilo rojstvo v času skromnega medicinskega znanja o porodu povezano z velikim tveganjem, ne preseneča dejstvo, da je mistika v polni meri spremljala porodne obrede in so bila udomačena zaklinjanja proti zlim duhovom ob porajanju, proti smrti porodnice, otročnice in deteta. V predkrščanskem času so ljudje verjeli, da so demonske sile krive za neplodnost, težave med nosečnostjo, ob rojevanju in po njem, tudi za smrt ploda ali porodnice. Zato so porodnice varovale božanske zaščitnice, Izida v staroegipčanski in Ištar v mezopotamski kulturi, Artemida in Hera pri starih Grkih. Kateri boginji je bila na našem etničnem ozemlju zaupana podobna vloga? Med bitji iz slovanskega bajeslovja so znane predvsem vile rojenice in sojenice, ki naj bi bile otroku napovedovale srečo, pa tudi zlo. Preminulo porodnico in otročiča je sprejela pod svoje okrilje Morana, staroslovanska boginja smrti. Od prihoda krščanstva v podalpski svet sta vlogo zaščitnice žena v blagoslovljenem stanju prevzeli sv. Ana in sv. Marija. Zaradi nepoznavanja naravnih zakonitosti pri zanositvi, samega menstrualnega cikla, poteka nosečnosti in zorenja ploda je bilo vse dogajanje obarvano mistično, razlage te skrivnosti pa so bile spekulativne, fantastične in celo animistične. Zablode so bile znanstveno pojasnjene šele ob odkritju jajčnih celic in semenčic, neplodnost pa, ki je veljala za sramotno žensko hibo, je dobila znanstvene odgovore šele z odkritjem spolnih hormonov v začetku 20. stoletja. Ohranjeni votivni motivi maternic v slovenskih cerkvah pričajo, da so se neplodne žene priporočale za blagoslovljeno stanje. O zdravljenju” neplodnosti govorijo tudi ohranjeni zagovori iz slovenske ljudske medicine in neuko ukrepanje prizadetih žena, ki so vroče hlebce kruha dajale v posteljo in se nadejale zanositve (V. Möderndorfer). Slovenska etnološka zakladnica je bogata s porodnim zdravstvenim praznovanjem.
Porodni rituali so bili med različnimi narodi različni. Skoraj vsem pa je bilo skupno, da so se pred njimi moški umikali in so to “delo” opravile porodnice same, nagonsko, v samoti, pogosto v domačem hlevu. Porodnicam je bila najdragocenejša izkustvena pomoč. Od nekdaj so jo dajale stare izkušene žene, ki so bile prave babice oz. se jih je prijelo to ime. Pogosto je bilo njihovo znanje silno skromno. Šele v razsvetljenstvu so se namreč pojavile prve babiške šole in učbeniki.
Če je pri porodu prišlo do zapletov, so obstajali različni pogledi na prednost reševanja bodisi porodničinega oz. rojenčevega življenja. Rimski zakon Lex regia je predvideval, da se je umrli porodnici nemudoma izrezal plod, ker bi morebiti še lahko živel. Pot do uspešnega carskega reza je bila neskončno dolga. Drugi zakon Lex cornelia pa je strogo prepovedoval umetno prekinitev nosečnosti. Nadzorovanje rojstev z naravnimi abortivi (zelišči za krčenje maternice in iztis ploda) so dobro poznale t. i. modre žene, ki so bile dobrodošle v času srednjeveškega umiranja od lakote, med 15. in 17. stoletjem pa jih je inkvizicija kot čarovnice množično sežigala na grmadah. Ko je bilo dete rojeno, je bila materina prva misel: Samo da mi ne bi, da mi ne bi umrl! (K. Destovnik), včasih pa tudi: Kaj pa je tebe treba bilo? (F. Prešeren). Nezaželenih spočetij je bilo namreč veliko, sramote in izobčenja nezakonskih mater prav tako in s tem povezanih detomorov ali “odlaganja otrok” kot opisuje npr. Pregelj v delu Peter Pavel Glavar iz Komende.
Porodna smrt je bila pogosta. Zato je bil v Emoni že od 5. stoletja razširjen krst: otroku so prižgali lučko, simbol življenja, in ga rešili izvirnega greha. Prvo krstilnico so v Emoni umestili v zgodnjekrščansko središče na mestu današnje šole Majde Vrhovnik pri t. i. Nunski cerkvi. Arheologinja Plesničarjeva je 1983 odkrila to kvadratno krstilnico, prekrito z mozaiki, polnimi Salomonovih in malteških križev, kvadratov in cvetov ter z bazenom v sredini. To emonsko starokrščansko središče s krstilnico priča o zgodnjem uvajanju krščevanja med takratne prebivalce. Podatek hkrati kaže, kako hitro se je monoteistična religija krščanstvo, ki je prevladala v Rimu v 4. stoletju, razširila v bližnje dežele.
Dandanes nam je tuje razmišljanje o zgodnji smrti novorojenčka. Medicina si je tukaj resnično postavila spomenik. Ljubezen, prelita v novo življenje, je od nekdaj globoko presunjala človeka. Neponovljivost čudeža rojstva je zaznamovala prav vsa obdobja zgodovine človeštva. Umetnost se je in se oplaja z upodabljanjem motivov materinstva. Srce spontano vztrepeta ob pogledu na mater z otrokom, ozaveščenemu vojščaku se pred njima povesi meč, mimoidoči jima ob njuni stiski ponudi roko pomoči. Mati z otrokom ostaja svetinja tudi za novodobnega človeka. Porodništvo pa najbolj optimistična veja medicine. “Popkovina materinstva” je kot večna vez človeštva.
Rojena je bila leta 1934 v Slovenskih Konjicah, v številni obrtniško-delavski družini; od leta 1961 živi v Celju. Po poklicu je pravnica, delala pa je na Delavski univerzi v Celju, kot turistična vodnica pri celjskem Kompasu, dolga leta je bila tudi napovedovalka na Radiu Celje, nekaj časa pa je vodila tudi pogovore na celjski televiziji. Pisati je začela že v šolskih letih in s prekinitvami piše vse do danes – od priložnostnih pesmi, esejev, črtic, potopisov do dramskih skečev in priredb drugih avtorjev za različne priložnosti. Prispevke je objavljala v lokalnih časopisih in tudi v glasilih delovnih organizacij. Leta 1991 je izdala pesniško zbirko z naslovom Moje tišine, ki jo je promovirala v širši celjski okolici.
Zase pravi, da čuti klic muze, ki jo popelje v pomirjevalno tišino, na pot iz duše v srce, skozi misel do peresa, v toploto, za katero upa, da kdaj zajame tudi njenega bralca.
Toplo junijsko sonce je grelo. V najemniškem stanovanju v kotu sobe, ob oknu, so se v svetlobi lovile sence. Sredi sonca in senc pa je na koncu zakonske postelje stala košara, v kateri je ležal leto dni star dojenček. Iz košare se je slišalo komaj zaznavno žlobudranje in izražalo dojenčkovo zadovoljstvo. Mlada mati se je sklonila nad košaro in v radostnem trepetu so se dvigale drobne ročice in iz našobljenih ustec se je izrazito zaslišalo: ma-ma, ma-ma.
To spontano veselje dojenčka je prebudilo nenavadno radost matere in ju oba ujelo v lepoto dneva. Mati je zavestno doživela ta vzajemni odnos z lastnim otrokom in doumela velik smisel materinstva in življenja. Govorica ljubezni je bila spoznavna in ta je nagovarjala na dobro. Oba sta si želela drug drugega. Dvignila ga je iz košare, ga stisnila ob svoje telo in otrok se je stiskajoč ob mater hotel dotakniti celote – cele. Silil ji je v obraz, v vrat, v lase. Srečno in razburjeno je vriskal. S trepetanjem je silil trepetaje v najtesnejši materin objem. S tem občutkom pa se je hkrati odslikavala vsa lepota sveta, v najčistejši in najpristnejši obliki. V tem hipu je bila dolga neizmernost s trenutkom neskončnega. V občutku so se oglašale melodije, pesem sreče, v čudovitem zelenilu razkošnih krošenj dreves, v vetru, ki šepeče listom, v oblakih, ki vabijo v nebo ptice v naletu, ki so še malo prej prhutale med poletnimi travami in strehami bližnjih hiš, kjer so jih nahranile odvržene drobtine. Toplo julijsko sonce je združevalo vse, ki so znali prisluhniti ljubezenskemu napevu. Čebele so v ritmu plesa iskale obilno pašo. V svoji marljivosti so se prepustile objemu cvetja, živopisnega latja, ki se je medilo in ob vsem si lahko hkrati zaslutil trepet in frfotanje pisanih metuljev, hitenje mravelj, ki so v svoje varno zaledje v notranjost zemlje spravljale svoj dragoceni tovor.
Ta trenutek si lahko zaslutil vso možno lepoto sveta, ki se oglaša z najvišjimi toni. Osrečujoča zavest, da sta lahko mati in otrok ena samo neločljiva dragocenost, so poseben dar. S to enkratnostjo zmoreš vsa poznejša potovanja skozi življenje, ker si ob tej lepoti spoznal, da otrok ni tvoja posest, da je čudotvorni in najdragocenejši dar, ker smeš kot žena rojevati in sodelovati v čudežnem stvarstvu človeškega bitja. In če imaš srečo, da potuješ skozi ta svet osrečujočega simfoničnega oglašanja, znaš življenje vezati na dolžnost; na začetno celoto, ki zavezujoče terja skrb za spočeto bitje. Strežeš mu z varnim zavetjem. Najprej v vsakem posamičnem materinem telesu in pozneje zunaj tega v objemu starševskih rok in sveta, ki ti pomaga pri izoblikovanju v vrednega in dobrega. S tem spoznanjem je življenje vredno.
V tem čutenju ni bilo nič posestniškega, le osrečujoča zavest, s katero se odgovorno prevzema dolg iz ljubezni. In zato je bil ta dan tako dragocen, vreden vsega. Dan je bil lepši in daljši od običajnih dnevov. To je občutil tudi dojenček, ki se je v ugodju materinega naročja počutil bolje kot v košari, katere se je rešil. Rešil se je tudi obveznega popoldanskega spanja in v otroškem čebljanju je dosegel željeno ugodje.
Stari hišni zvonec je zmotil ljubkovanje.
Marija, deklica, ki je bila pri družini za pomoč, je stekla k vratom in tam je prijazno pozdravila gospa Elica - babica, ki je tudi temu dojenčku pomagala na svet. Z vso prijaznostjo je pokukala skozi vrata in hitro je stekla po stopnicah navzgor.
“A, takole … takole se vidva stiskata in razvajata?” ju je hudomušno in nasmejano nagovorila.
“Tako zelo me je zapeljeval z godrnjanjem, da se ga nisem mogla odreči, čeprav bi moral zdajle malo zadremati in zaspati.”
“Lepo nama je bilo obema in vse je bilo najino, vse, kar je ustvarjalo to lepoto dneva.”
“Dan je zares lep, vendar me k tebi ni prignala ta lepota. Imam težave in bi te rabila za pričo.”
“Kaj pa si naredila, so te česa obtožili?” sem na pol šaljivo, na pol zares vprašala.
“Ne, ničesar me niso obtožili, le zadolžili so me, da posredujem v imenu zdravstvene in socialne službe in, ker je zadeva zelo kočljiva, rabim prisotnost nekoga, ki je dovolj odgovoren.”
“Ti si pa zelo zagonetna, povej, za kaj sploh gre?”
“Vaščani iz Bezine so prišli prijavit, da je ena od njihovih sovaščank rodila otroka, za katerega noče nič vedeti in da se tudi ne briga zanj.”
“Pa je kaj takega mogoče?” sem zaprepadeno vprašala..
“Je, je mogoče, pa tudi strašno, da se v današnjih časih lahko dogodi kaj takega. Ne vem, s čim se bom soočala, vem le to, če prideva pravočasno, lahko rešiva vsaj otroka.”
Nekako prestrašeno in prizadeto sem stisnila k sebi otroka in skozi možgane se mi je boleče oglašala zavest groze.
“Seveda, če je tako, bom šla s tabo. Marija, vzemi Matjažka in ga skušaj malo uspavati.”
Medtem ko sva se odpravljali, je babica še razlagala: “Sosedje so rekli, da je tako nasilniška, prepirljiva in seveda tudi nedostopna, da ji nihče ne more pomagati. Stike vzdržuje bolj z moškimi, tistimi, ki prihajajo k njej, seveda predvsem ponoči. Vsi vedo povedati, da je večina časa pijana. Pijano začenja, ko nastaja noč, veselje z vriskanjem in petjem. Ko se odločajo za to, kdo bo smel ostati pri njej, pa se sliši preklinjanje in pretepanje, dokler niso nezaželjeni izločeni.”
“Ljuba Elica, če je le pol od tega res, je grozno. Mislim, da so malo pretiravali. Pojdiva torej, če misliš, da ti lahko pomagam.”
Ljubeče sem predala dojenčka deklici in obe z babico sva se odpravili na pot.
Babica je presenetljivo izbirala bližnjice. Pot se je odpirala zdaj na levo zdaj na desno, po hribu navzgor in spet dalje po ravnini, in spet navzgor. Slikovito so se menjali prizori in kazali v poletni lepoti. Z zanimivimi klepeti sva premagovali pot in kmalu zavili na gozdno pot, skozi Lisico. Ta predel je po končani vojni zloglasno opominjal na zločin s pobijanjem tržanov s Konjic.
Sonce je grelo in prijeten veter je vel kot božajoča sapa.
“Tu v grapi so jih kar nekaj postrelili…” je začela babica.
“Veliko. Postrelili so jih zaradi kapitala, ki naj bi ga imeli,” sem prizadeto nadaljevala.
“Mislim, da to zgodbo o ustreljenih kar dobro poznam. Vselej, kadar smo šli s starši k Lukeževim, nam je mama govorila o grenkih izkušnjah iz tega časa. Moja mati je vedela povedati, da so jih ustrelili preko sto. Pripeljali so jih tudi iz drugih krajev. To se je izvedelo pozneje. In ko se je zaradi trupel osmrajala voda, ker je ta hrib poln izvirov in ponikalnic, so ljudje opozarjali na pokopana trupla in smrad ter izsilili prekop ustreljenih. Prekopavali so jih nemški ujetniki, z navadnimi krampi, da so z njimi zadevali ob trupla, ki še niso popolnoma okostenela. Prepeljali so jih v neznano. Strašno! Ta Lisica bi imela kaj povedati.“ Vse to je povedala skoraj v eni sapi.
Elica, je globoko vzdihnila: ”Groza, da lahko ljudje kaj takega počenjajo. Vojna … ta hudičeva vojna je pokazala, da je lahko človek živ hudič,” je jezno zaključila babica.
Pot navzgor sva prehodili v tišini. Dotaknila se naju je groza.
Iz mene so silili spomini, saj je skrivnostna hosta oživela še druge podobe iz tega povojnega časa.
Po osvoboditvi so zaprli tudi mojo mater. Pripor naj bi si zaslužila zaradi štirih sinov, ki so bili v nemški vojski. To, da je preko Lawričev, Wuserjev, Wagnerjev in Zotlnov zalagala partizanski tabor preko Lukeževih, ni hotel nihče vedeti in priznati. Skoraj čudežno prisoten partizanski major Nac iz Lukeževe družine je po naključju izvedel, da je med priprtimi tržani tudi moja mati in jo rešil. Celotna skupina je bila pripravljena za ustrelitev in bili so odvojeni od ostalih. S filmsko naglico se je v spomin prikradla še zgodba o stražarju, ki je brez sorodstvenih vezi imel isti priimek kot mati. Ta človek se je izučil pri očetu čevljarju in skupaj s svojim dedom je bil deležen kar veliko dobrot naše družine. Z nekaj meseci partizanovanja, tik pred koncem vojne, je postal stražar v zaporu. Bil je krut in oblasten. Ko je družina iskala možnosti, da bi materi v zapor poslali malo juhe, da bi se okrepila - tega ni dovolil. Snahi je ob eni od takih prilik pred očmi zlil juho po tleh. Veliko tega sem slišala od matere. O vseh teh dogodkih so veliko govorili pri Lukeževih. Ta vrli in vdani stražar si je nekaj let pozneje sodil sam in se blizu doma obesil na drevo.
Sonce se je umikalo proti zahodu in med gosto poraslim smrekovim gozdom so kdaj pa kdaj zažareli topli žarki. Navkljub temu je bila pot samotna in turobna.
Neenakomerno so drseli koraki in kdaj pa kdaj si zaslišal, kako so pod nogami zapokale veje in ko se je v medli svetlobi popoldanskega sonca spet odprl pogled na jaso in domačije. Spet sva se počutili varnejši. Pod nogami se je udirala mehka mahovna podlaga.
“Oh, ta Lisica. Hvala bogu, da jo je konec. Nisem strahopetna, toda če samo pomislim, kaj vse se je na tem koncu dogajalo med vojno, me zmrazi.”
“Vidiš, tam so prve hiše - tista, na najvišjem hribu naj bi bila Kolarje…”
Namenoma ni hotela nadaljevati s priimkom. Vse je bilo tako nenavadno in skrivnostno. Tudi jaz nisem silila, da mi pove ime domačije, kamor sva bili namenjeni.
Še malo v hrib, mimo sosedovih in s pospešeno hitrostjo sva z vso zanesljivostjo krenili k pravi hiši. Samo za hip sva se ustavili in zadihano hodili naprej, druga za drugo, med grmovnicami, hlevom, gnojno jamo, nepokošeno in poteptano travo, med polomljenimi vilami ter drugim orodjem, med polomljenimi vozovi, koši in košarami, ki so ležale razmetane po celem hribu okrog hiše, brez reda. Skoraj vse je bilo zanemarjeno, neurejeno. Ostanki slame, iztrebki gnoja in blata, ostanki posušenega sena so ležali povsod in krasili nastavljeno kramo, ki jo je tu in tam pokrivala že pajkova mreža. Iz ozadja hleva se je oglašalo mukanje lačne krave. Kokoši so udomačeno pritekle in opozarjale nase, da bi dobile zrnje. Vse je vpilo po gospodarju, ki ga ta domačija ni poznala. Človeška beda se je tukaj pokazala v najbolj pristni podobi. Hudo osamljeno in zavrženo so živeli na tej domačiji. Nisva se še soočili z lastnico te posesti. Očitno je bilo, da je bila ta ženska skupaj z zemljo zavržena in če je zares rodila otroka, se je ta porajal iz sle po moškem telesu v ženski, ki prav gotovo ni hotela biti mati. To je postala po sili razmer, ko se je dajala in ko so jo jemali - ko so ji vračali pijanost za pijanost - brez ljubezni, brez odnosa, ki bi zavezoval s kakršnokoli odgovornostjo. Prijaznost tega sveta tukaj ni bila povezana s človekom.
Vrata v hišo so bila na široko odprta in razkošje zanemarjenosti se je odkrivalo, ko si stopal proti hiši. S prvim korakom v hišo so te sprejele umazane in obledele stene, umazane podnice in prah ter kiselkast vonj po vinu je silil v nosnice.
Ta osamela tišina se je oglašala in potrjevala, da je z vinom napojena ženska v resnici stregla zgolj nagonu, bolno z vsemi razsežnostmi. Pogled je kazal izgubljeni smisel za življenje, še v hujši podobi kot je to predstavil kmet, ko je prijavljal rojstvo in potrebo za pomoč. Sonce in hlad sta hkrati spremljala najine nadaljnje korake v hišo. Ta hladna bolečina je stiskala srce.
Na glas, skoraj obe hkrati sva z neko jecljavostjo klicali v navidezno prazno hišo: “Dober dan… kaj ni nikogar doma? Dober dan,” je Elica ponavljala glasno. Nič! Ničesar se ni oglašalo in nič se ni zgodilo. Tišina je postajala iz trenutka v trenutek bolj grozljiva. Čutili sva, kako se nama približuje groza. Neoblikovano zlo tiči tu, v nekem kotu te hiše. Morali sva s pogumom naprej. Morali sva do ženske, ki naj bi bila v hiši. Spet sva pričeli s pozdravljanjem. Nič. Slišal si samo svoj lasten glas. Elica je z vso odločnostjo babice stopila naprej. Previdno, še vedno obzirno, sva šli v smeri nakazane odprtine vrat. Skoraj v temi se je kazala še ena soba. Štibelc … morda je tam ?
Tokrat se je zaslišalo komaj slišno drsenje blaga po lesu, za tem stopinje in rahlo cepetanje otroških nog. Na pragu pred izbo je pristalo bosonogo dete, fantič, star približno pet let, v raztrganih, čudno velikih hlačah, z manjšimi in večjimi luknjami in raztrganinami. Levi in desni krak hlačnice je povezoval cunjasti pas, da so na nežnem fantiču bingljale hlačnice, povezane iz leve v desno preko ramen. Bile so zategnjene visoko preko pasu in raztrgana srajčka je dopolnjevala to otroško oblačilo.
Za hip smo se vsi trije spogledali in se ocenjevali.
“Dober dan, fantek,” sem ga nežno nagovorila. Gledal me je nemo. Še enkrat sem ponovila in nadaljevala: “Kje imaš mamico?” Tiho je strmel vame in šel z rokco preko umazanega ličeca in obrisal svečko, ki mu je silila iz nosa. Ocenjeval je najino prisotnost ter naju ogledoval. Zdaj, ko smo se navadili drug drugega, smo morali popravljati svoje lastne prvotne vtise. Otrok je gledal v naju manj preplašeno in iz cunj je silila prava angelska lepota. Ko je odprl oči in potegnil veke navzgor, goste, temne metlice trepalnic so odkrivale sinjino modrih otroških oči, svetli kodrasti lasje pa so ovijali glavico kot pri baročnih angelcih.
“Pojdi naprej, jaz bom pri otroku,” sem rekla Elici.
Sklonila sem se povsem blizu, potegnila otroka na kolena in oba sva občutila blaženost tega trenutka.
Prameni sonca so silili v hišo. Otrok se je stisnil v ponujeno naročje in zadovoljno sprejemal ljubečo dobronamernost. Previdno sem segla po njegovi rokici in nekaj trenutkov sem jo božajoče stiskala. Drobni prstki so se stisnili v dlani, kljub temu pa ni odgovarjal na zastavljena vprašanja. Strpno sem čakala in iz torbice potegnila robček ter mu obrisala obrazek. Ves se je prepustil ugodju. Razmajana klop je bila blizu, vendar stisnjena ob mizo, zato sva ostala v prvotnem položaju. Trdovratno je zadrževal glas, ob tem pa ponujal neizmerno milino.
V tem izrazu se je ponujala lepota neba in zemlje, skoraj nekaj božjega.
Znotraj v sebi sem čutila, da se naju je obeh dotaknilo nekaj nenavadnega.
Bog sveta, v katerem živi v osamljeni zavrženosti otrokova mati – sveta ni zapustil. Le kako bi sicer ta otroški biser preživel v tej ogabni grobosti. Ta otrok je bil ogenj, ki je ogreval ta dom, ki so se ga vsi izogibali in mu pokazali hrbet.
V to razglabljanje in miselno razkošje se je oglasila Elica.” Prosim, pridi sem. Hitro!” Glas je izražal stisko. Nežno sem se dvignila z otrokom in z njim stopila v izbo, kjer je bila Elica. Majhna, temna sobica z enim samim malim oknom je bila zapolnjena z velikansko posteljo. Ob steni navzgor je v posteljni dolžini slonela ploskev, s katero so iz postelje naredili mizo. Takšno posteljo so imenovali “tafelbett”. To je bila postelja z dvonamensko uporabo - ponoči za ležišče in podnevi za mizo.
V tej stari velikanki je ležala do nezavesti opita ženska - naključna mater, ki je med in pod nogami v komaj opaznih steblih slame imela nedavno rojenega otroka. Otrok je bil rešen samo popkovine. Slaboten videz ni kazal, da bi bil deležen materinih prsi. Komaj zaznavno dihanje pa je kazalo znamenja življenja.
Groza in stiska naju obeh je silila do duše, toda čustva so morala v ozadje. Morali sva rešiti otroka, ki je še komaj živel.
Rahlo sem odložila fantiča in ubogljivo sledila babičinim ukazom.
“Jaz bom razklenila ženski noge, ti pa previdno dvigni in potegni otroka izpod nog.”
Spretno ji je dvignila mlahave ude in ženska je v prisilnem premikanju telesa spuščala nezavedne glasove. Segla sem po otroku, ga dvignila, podržala v rahlem dotiku z licem, da bi ga ogrela in začutila bitje srca in življenje. Delali sva hitro in razumno. Ko sem otroka držala v rokah, sem ugotovila, da je deklica, da je popkovina večkrat previta z nitjo, brez zaščitne gaze, da je odvečna popkovina bingljala kot tulec, ki je bil na silo odtrgan od maternice.
Ženska v postelji se je rahlo premikala in godrnjaje mahala z rokami.
Majhna, slabotna deklica je komaj opravičevala človeško bitje. Očitno je bilo, da tega otroka materine prsi niso niti za hip ogrele.
Babica je iz mojih rok vzela otroka in ga zavila v edino plenico, ki jo je imela v babiški torbici.
“V torbi imam nekaj razredčenega zdravilnega mleka. Poskusila ga bom previdno z žličko spraviti v usta, da otrok dobi vsaj nekaj hrane. Upam, da bo deklica po kapljicah sprejela vsaj nekaj od tega. Ti stopi do sosedov in poprosi, da prevzamejo fantka, ker bomo deklico nesli v zdravstveni dom, ker otrok tukaj ne more preživeti. Dokler se mati ne strezni, je vsak razgovor neprimeren, za otroka pa mineva usodni čas, ki ga rabi za preživetje.”
Ubogljivo sem se obrnila in vzela fantka spet v naročje. Nemočno se je privil v moj objem in čutila sem, da bi ga rad zadržal še dolgo.
Sosedje so sedeli na klopi ob hiši in čakali. Ves čas so strpno čakali na razplet, zdaj pa je iz njih nezadržano planilo: “Je otrok živ?”
“Je! Res še komaj živi, saj ga je skoraj zmečkala in nič ne kaže, da ga je sploh hranila.”
S fantkom v naročju sem nadaljevala. “Punčko bova odnesli v zdravstveni dom, tukaj ne bi preživela. Za fantka bi prosila, če bi pazili nanj. Jutri bo prišla babica in bo opravila vse, kar je potrebno za otroka.”
Težko sem govorila o tem. Ves dogodek me je tiščal, bolečino sem čutila globoko v duši.
“To sem tak in tak pričakoval. Saj je kar naprej pijana kot krava,” je poln srda izdavil kmet.
“Saj je dobro, da še je pijana, drugače se ji tak ne da pomagati, tudi otroku ne, ki sem nam smili. Uboga je tudi žvad. Ona je hudičevka, trdoživa in žleht. Duše tak nima! Pri vsej bogatiji je skrbela samo za rit in pijačo. Ta jo bo tudi dotolkla. Med vojno je cele noči sprejemala “dede”; zdaj partizane, zdaj Nemce. V večnem strahu smo čakali, kaj nam bo iz hudobije zakuhala in kdaj nam bo kdo podtaknil ogenj in zažgal domačijo. Potem je prišel ta “pjebek”. Z Nemcem ga je imela. Nekaj časa je izgledalo, da se bo umirila in pobrala. Nemci so odšli, partizani so nas osvobodili in mladi “pobi” so zavohali psico in gonja se je spet nadaljevala.”
Kmetica ga je ves čas mirila z rahlim brcanjem v noge, slednjič pa je nestrpna in v zadregi dregnila v komolec kmeta.
“Tak, oča, nehaj! Gospe tako govorjenje ne zanima.”
Ubogljivo in spravljivo se je sklonil. Roke je sklenil nad kolenom in se spet sunkovito zravnal. ”Hanzek, boš ostal pri nas?” je nagovoril otroka.
“Boste za punčko našli kakšne dobre ljudi … starše in dom …” je nadaljevala kmetica. ”Bog pomagaj tem ubogim otrokom!”
“Če bo trezna ali pijana, bo podpisala, samo da se otroka znebi,” je skoraj jokajoče opozorila kmetica.
“Pila bo, pila, dokler ne bo crknila,” je spet jezavo zatrdil kmet.
Otrok se je nežno izvil iz mojega naročja in se zrinil med oba starca.
“Hvala vam!” Babica gotovo že nestrpno čaka, sem pomislila. Še enkrat sem pobožala otroka, oddala babičin naslov, da bodo lahko povedali, kje je otrok. Urno sem odkorakala nazaj v hišo in ob “štepihu” sem zagledala prazno steklenico. Z vedrom sem zajela vodo, splahnila steklenico in jo napolnila ter jo odneslo v hišo, da bi vodo lahko uporabila porodnica.
Elica je bila že zares nestrpna. Trudila se je, da bi ženski dopovedala, da bo otroka nesla v dolino, v zdravstveni dom, da se bo jutri vrnila z uradno listino, da bi otroka dali nekam v oskrbo, ali pa da bi jo kdo posvojil.
Ženska se je komaj premikala, ob tem z izbuljenimi očmi strmela v prazno, kdaj pa kdaj pa je izgubljeno uprla pogled v babico, ki se je trudila, da bi se vsaj malo pogovorili. Toda povsem onemogla ni bila sposobna misliti.
Babica ji je napisala na uradni dokument zdravstvenega doma svoj naslov in listek položila na zraven stoječo pručko.
V moji odsotnosti je punčko položila v babiško torbo, založila otroka s plastmi vate in utrdila odprtino, da se torba ne bi zaprla. Takšno je naslonila na trebuh, da bi pri hoji neprestano kontrolirala dihanje.
S tem zlatim tovorom sva šli iz hiše. Trdo in težko soočanje s trpko nenavadnostjo naju je utrudilo, še zlasti boleč pa je bil pogled na malega Hanzeka, ki je sprejel, da mora ostati v materini bližini. V modrih otroških očeh so se lesketale solze. Žalost se nas je dotaknila vseh, ko smo si ponudili roke v slovo. Sunkovito sva se morali odtrgati od obeh sosedov. Fantek je še enkrat stegnil roko proti meni, ponujal drobne prstke. Izpustila sem jih iz rok, zajokala na glas in se na silo oddaljila. Otrok je nemo gledal za nama. Bog ve, kaj se je ta hip motalo v njegovi ljubki, kodravi in žalostni glavici. To slednje je terjalo več, kot sem zmogla! K tej bolečini sva lahko dodali samo še molk.
Za sabo sva že imeli nekaj kilometrov poti. Spet sva se začeli pogovarjati. Elica je predlagala, da se na pol poti malo ustaviva.
Kmalu za tem so se ob poti ponujali trije štori, prikladni za sedenje in tudi za dragoceni tovor. Babiško torbico skupaj z otrokom sva položili na štor in šele sedaj, ko sva uprli pogled v otroka, sva se zavedali, kakšno odgovornost sva si naložili.
Zrli sva v deklico, šibko, komaj živo, ki je v vsem drgetanju vendarle kazala življenje in opozarjala nase. Dete je stresalo rokice, kakor da bi hotela zaobjeti svet. Deklica je odprla oči in izpod veke se je pokazala krvava sled na očesu, katero je najbrž povzročila slama. To je bilo edino vidno znamenje, ki jo je spremljalo na pot življenja, kot spomin na pijano mater, ki jo je rodila.
Babica je povedala, da je otroka umila z rahlo alkoholno vodico, razkužila celotno telesce, predvsem pa oskrbela nezaščiten popek.
Strmeli sva v dekletce in vsaka zase iskali razlago za celotno dogajanje tega dne. Obe sva si bili edini, da je dekletce čudežno preživelo. Jaz sem razmišljala o tem na glas: ”Moj Bog… da je deklica v teh razmerah preživela je več kot sreča….” Razmišljala sem, da je moral obstojati poseben razlog, da se je ohranilo to življenje. Razmišljala sem, da mora biti to dejanje v božjem načrtu, ki si ga ljudje ne znamo razložiti. Mar ni božji načrt tudi v tem, da nam je v svoji neskončni milosti in modrosti podaril to težko, vendar dragoceno izkušnjo. Ko sem na to razmišljanje opozorila še Elico, se je nasmehnila.
“Ja! Lahko bi rekli tako… Ja, lahko bi rekli tako…” je ponovila.
Babica Elica je na strokovnem področju imela nič koliko dragocenih izkušenj. Znala je razumeti vse in slednjega. Toda verna ni bila in je rekla, da pač ne more verovati; bila pa je tako toplo - človeška.
“Bojim se, da bom težko obvladovala formalnosti in upam, da bom našla dobre starše?!”
Zdaj sva se v nošenju otroka zamenjali. Prevzela sem dragoceni tovor in hiteli sva proti domu, kjer naju je čakalo še toliko dolžnosti. Hiteli sva in skozi gozdno pot Lisice sva zdaj nosili življenje - dragoceno življenje deklice, ki bi brez najine pomoči umrla. Vse moje v meni me je navdihovalo za hvaležnost Bogu.
“Deklico bova najprej odnesli v zdravstveni dom, poklicali zdravnika, in če bo vse v redu, bi te prosila, če bi to noč prevzela skrb za deklico. Vse bom uredila, vem. Če mi boš vsaj še nekaj dni pomagala, ker punčke ne morem pustiti v ordinaciji, pa tudi zraven je ne morem nositi po vseh uradih …”
“Seveda bo pri meni. Priznam pa, da me je strah … punčka je tako slabotna, če se ji kaj zgodi…? In…”
“Naša Marija je komaj sposobna skrbeti za našega otroka, pa je star že eno leto … Ne razumi me napak. Strah … Strah je prisoten, ker sva polno odgovorni za tega otroka.“
Najino pot domov je spremljalo sto in sto drobnih vprašanj.
Z otrokom sva prišli v zdravstveni dom. Poklicali so odgovornega zdravnika, do njegovega prihoda pa se je v ordinacijo nagnetlo cel kup ljudi: sestre popoldanske ambulante, pacienti, snažilke - vsi, ki so se v tem trenutku zadrževali v stavbi. Vest o vsebini v babiški torbi se je hitro razširila na vse strani. Vsak je hotel zadovoljiti svojo radovednost. Stara snažilka Pepca pa je stala ob strani in gledala v deklico, ki jo je babica Elica položila na premično posteljo v ambulanti. Razprtih oči je strmela v naju in se čudila: “Kar tak’le ste prinesle otroka? In… mati vaju ni ustavila… ga ni hotela?”
“Prav sklepate, Pepca!” se je oglasila Elica.
“Ga boste vi vzeli … posvojili? ” je hotela vedeti snažilka.
“Ne, Pepca. Ko bo za otroka urejeno vse potrebno, ji bomo poiskali poštene in dobre krušne starše!”
Ta odločen odgovor je navzoče odvrnil od izpraševanja.
Prostor se je počasi praznil in v mraku sva ob otroku - ob deklici, ki ji je bilo življenje namenjeno, čakali na zdravnika.
V epilogu te resnične zgodbe še nekatera dejstva. Babica Elica je v nekaj dneh, v kar najkrajšem času uredila vse potrebne pravne formalnosti - z državo in materjo, ki se je otroku odrekla. Skoraj štirinajst dni sva z vso odgovornostjo obe trepetali za deklico. Zatem je dobila ljubeče starše, ki so imeli vse pogoje, da so otroka z ljubeznijo prevzeli in razvajali. Krstili so jo z imenom Andreja. Deklica je rasla iz otroka v dekle in v žensko, ter krušne starše velikokrat žalostila s podedovanimi lastnostmi po materi. Navkljub temu je bila deležna vse ljubezni. Še več … za krušno mater in očeta je bila dar Boga. Do njune smrti je Andreja živela v ugodju in veljala za lepo, črnolaso dekle, ki je znalo biti dobro in znalo biti zlobno. Poistovetila se je z obojim: s svojo materjo, ki jo je rodila in s svojimi krušnimi starši, kjer je dobila največji delež ljubezni.
Upati smemo, da se je Andreja naučila sprejemati in dajati ljubezen, da jo bo v polnosti dajala tudi svojemu otroku, s katerim živi v Celju.